Intervju: Lucy O'Brien

Njena zadnja knjiga, biografija o Madonni, je bila le iztočnica, da sem se odločila za pogovor z eno najvidnejših pisk rokovskih študij, ki v ospredje svojega zanimanja postavlja žensko plat ustvarjanja. Po elektronskem pošti sva se konec letošnjega maja pogovarjali o njeni temeljiti rokovski študiji She Bop, o načinu pisanja rokovske kritike in predvsem o tridesetletnih izkušnjah popisovanja popularne godbe na svoj, ženski način. Lucy O'Brien živi v Londonu, kjer na kolidžu Goldsmiths poučuje zgodovino in teorijo popularne glasbe.

ŠE VEDNO FEMINISTKA

She Bop je pomembna referenčna knjiga o ženskah v popularni glasbi. Je to tvoja dokončna zgodovina žensk v roku, popu in soulu, kot si tudi podnaslovila študijo?
Knjiga predstavlja kulminacijo mojega dvajsetletnega razmišljanja in pisanja o glasbenicah. Ko sem jo sredi devetdesetih let napisala, sem vedela, da moram biti polemična in konceptualna. Resnično sem čutila, da ženske performerke niso dobile zasluženega priznanja in prepoznanja. Stvari so se do leta 2001 nekoliko premaknile na bolje, trenutno pišem že tretjo izdajo.

Zanima me, kako si gradila svoje delo, glede na to, da iz preteklosti nimamo veliko zapisanih virov?
Knjiga ima močan ustno zgodovinski element, pomembno osnovo tvorijo avtorski pogovori; na široko sem razprla mrežo poizvedovanj, raziskovala sem področja glasbene industrije predvsem v ZDA in Veliki Britaniji.

V knjigi She Bop uspešno združuješ akademski in popularni diskurz v polju raziskovanja popularne glasbe; koristne smernice lahko uporabijo zainteresirani na področju sociologije kulture, študije spolov. Kako si zadovoljna z rezultatom dela in odmevi nanj?
Zelo, vedno sem čutila, da ne bi smelo biti razlik in meja med akademsko in popularno kulturo. Uspešno in povsem kredibilno je namreč mogoče prenesti celovite ideje na jasen in sprejemljiv način. In to mi je s knjigo She Bop uspelo. Zato me še danes vznemiri, ko mi po kakšni konferenci ali pogovorih ljudje povedo, da jim knjiga veliko pomeni.

V poznih sedemdesetih si osnovala punkovski bend The Catholic Girls, pa me zanima, kaj je bilo prej, želja, da se glasbeno izraziš ali potreba, da glasbena opažanja preliješ na papir?
Potrebovala sem nastop in glasbo (še vedno bi rada nastopala na odru…), prisotno pa je bilo tudi pisanje o glasbi. Najbolj pa sem si želela postati pisateljica. V predalih leži veliko neizdanih del in predvsem veliko idej. S študijem na univerzi sem zapustila tudi Catholic Girls, tako da se je zdela zamenjava glasbe s pisanjem o njej nekakšen logičen zaključek. Žurnalizem je bil najhitrejši način, s katerim si lahko tudi zaslužil.

Kdaj in zakaj si sploh začela intervjuvati ženske v popularni glasbi? So po tvojih izkušnjah slednje boljše sogovornice?
Pogovori z umetnicami so se začeli leta 1981, ko sem za študentski časopis govorila s Siouxsie Sioux. Leta 1984 sem za feministično revijo Spare Rib pripravila naslovno zgodbo o ženskah v rokovski glasbi in tako se je pravzaprav začela misija beleženja pogovorov z vsako umetnico, ki je prišla v mesto. Šlo je preprosto zato, da so bile takrat glasbenice v glavnem zapostavljene ali pa se o njih ni resno pisalo. Zdi se mi, da dobijo novinarke pogosto bolj odkrite, sočne odgovore, ker se ne bojijo pogovarjati o osebnih stvareh… Tu je seveda tudi dejstvo, da morajo biti novinarke dvakrat boljše kot povprečen novinar, da dobijo delo!

Kakšno je tvoje mnenje o rokovski kritiki na splošno?
Rokovska kritika je še vedno precej mlada literarna oblika in tudi zato dobiš znotraj žanra precej inovativnega pisanja. Pisci so trenutno ujeti v nervozno potrošniško kulturo, polno izzivalnih idej, veliko pisanja se danes nanaša na prodajo bodisi umetnika ali albuma. Seveda sem pristranska, toda rokovska kritika v preteklosti je bila vendarle bolj doživljajska in intelektualna kot današnja. Dober rokovski kritik mora biti informiran, poznati glasbeno zgodovino in biti dober poznavalec določenega področja. Sama na primer pogosto pišem o umetnicah, feminizmu in soul glasbi.

Pisala si za britanski glasbeni časopis NME, kjer si bila članica močne leve frakcije uredništva. Ali lahko na kratko opišeš, kaj vse se je v glasbenem tisku od tokrat spremenilo?
V osemdesetih letih smo v NME pokrivali teme mladinske kulture, politike in glasbe, ker smo čutili, da so to vznemirljive in relevantne stvari. Leta 1987 je založniška družba IPC povsem prevzela kontrolo nad časopisom, odpustili so urednika in dva starejša uslužbenca. Potem so namestili Alana Lewisa, urednika, ki je preusmeril časopis od politike izključno k glasbi. Zaradi tega je večina starejših piscev odšla, delo pa so dobili politično manj motivirani svobodni novinarji. V bistvu je bil to del generalnega premika v glasbenem tisku k mehkejšim, glasbenim založbam prijaznejšim vsebinam. Veliko ljudi ločuje obdobje v NME pred in po letu 1987, pač glede na stil pisanja. V času pred letom 1987 so blesteli pisci tipa Charles Shaar Murray, Nick Kent and Julie Burchill , medtem ko je pisanje v času poznih osemdesetih bilo veliko manj drzno in smelo.

Kako nastajajo tvoji intervjuji? Koliko je potrebna interakcija med novinarjem in umetnikom? Katere so tvoje male skrivnosti pisanja o glasbi in prevajanja občutkov zainteresirani javnosti?
Za dober pogovor potrebuješ mir in tišino, čas in določeno dozo intime, kot v vsakem dobrem pogovoru! Običajno se z umetniki najprej pogovorim o njihovem delu in navdihih, preden začnem brskati po njihovih družinskih in osebnih motivacijah. Včasih deluje vse zelo terapevtsko! Čudovito je, ko se ti nekdo resnično odpre, samo potrpežljiv moraš biti. V pravih okoliščinah se večina dobro odzove, nekatere pa so seveda zelo oprezne (kot Debbie Harry, zelo sladka ženska, ki pa se nikakor noče analizirati).

Veliko ljudi ne sprejema t.i. dualizma v glasbi, umetnosti in zavrača vsako razmišljanje o terminih ženske literature, glasbe. Kakšno je tvoje mnenje o tej distinkciji?
Vse dokler se operira s seksizmom in diskriminacijo, je vprašanje spola seveda v ospredju in vse dotlej bo tudi kategorija “ženske v roku” obstajala. Dualnost obstaja tudi zato, ker se, splošno vzeto moški in ženske pogosto kanalizirajo skozi določene žanre, ker je to bolj tržno prepričljivo (glej primer mačo gangsterskih filmov Guy Ritchieja ali kantavtorstvo Suzanne Vega na drugi strani).

Napisala si knjižno uspešnico, biografijo britanske soul legende Dusty Springfield, potem knjigo o Annie Lennox in leta 2007 tudi o Madonni. Zakaj si si izbrala ravno te glasbenice?
Vsaka posebej se mi zdi fascinantna. Pisanje biografije je težaško delo, zato pišem vedno le o tistih, ki se mi zdijo nepremagljive. Vse tri umetnice se izražajo na poseben, unikatno izzivalen način.

Mogoče se motim, toda nikjer nisem zasledila, da bi se z Madonno tudi osebno pogovorili. Biografija ni avtorizirana; je mogoče zaradi tega knjiga manj kredibilna? Kakšno je tvoje mnenje o tem?
V osemdesetih sem bila nekoč na isti zabavi kot Madonna! Bila je zelo majhna, z bejzbol čepico na glavi in nikakor ni bila v središču pozornosti. Spominjam se, da je za Marilyn Monroe nekoč nekdo dejal, da se lahko sprehaja po cesti kot običajen človek, pa je ne bo nihče spoznal, potem pa gre po isti cesti kot Marilyn in vsi jo bodo v trenutku prepoznali. Madonna poseduje podobno karizmo, ki jo po potrebi uporabi.
Ne, nisem je intervjuvala. Pri pisanju sem imela povsem odprte roke, lahko bi ji poslala knjigo v odobritev, toda odločila sem se drugače. V tem primeru bi bila to njena knjiga in ne moja, potrebovala sem popolno svobodo, da pišem to, kar hočem. Na začetku projekta sem imela uspešno srečanje z njeno newyorško publicistko Liz Rosenberg. Ker ji je bil všeč pristop, ki sem si ga začrtala (predvsem dejstvo, da jemljem Madonno kot umetnico resno), mi je to odprlo vrata do nekaterih “notranjih virov” glasbenikov, producentov in plesalcev, s katerimi je delala.

Kako si se lotila biografije o Madonni? In na kaj bi še posebej opozorila bralce v biografiji?
Zdelo se mi je, da so se prejšnje biografije preveč osredotočale na njeno seksualno življenje, ali na njeno poslovno plat in zelo malo na njeno glasbo. Zato sem želela raziskati njeno življenje kot glasbenice in umetnice, in poiskati njene motive, kaj jo kot žensko še posebej navdihuje in poganja naprej. Govorila sem s številnimi ljudmi, ki so v preteklosti delali ali živeli z njo, z njenimi najbližnjimi prijatelji nekoč in danes, njenimi nekdanjimi sošolci, učitelji iz Michigana. Vse to mi je ustvarilo neko notranjo sliko, ne samo o Madonni, temveč predvsem o kuturi, iz katere je izšla.

V dolgoletni publicistični karieri si se pogovarjala s številnimi umetnicami in glasbenicami sodobne popularne godbe. Zanima me, katere so tvoje favoritinje? Katera je bila najbolj zanimiva in je nate pustila največji vtis in zakaj?
Rada imam Nino Simone – bila je zelo stroga in velika, toda istočasno zelo smešna in ranljiva. Chrissie Hynde – suha, sarkastično zvita in zelo močna ženska, ki se ne pusti kar tako zmesti v tem bebavem svetu slavnih. Tori Amos – človeška, sočutna in zelo pozorna.

Pri sedemnajstih si osnovala ženski punkovski bend, da bi utrla povezavo med glasbo in feminizmom, si nekoč zapisala. Kaj pa danes, pri sedeminštiridesetih letih, katere povezave iščeš in raziskuješ danes? Kako drugačen se zdi feminizem leta 2009 od tistega iz leta 1979/89/99?
Še vedno sem feministka in bom taka tudi ostala, dokler ne zapustim tega planeta. Nekoč sem bila zelo jezna mlada punca, danes sem veliko bolj umirjena. Še vedno so sicer stvari, ki jih močno občutim in jih skušam vplesti v moje pisanje. Še vedno me moti, kako nekatera mlada dekleta posvečajo pozornost svoji suhoti in glamurju, namesto umu, recimo. Z zanimanjem spremljam generacijo svoje hčerke. Ima šele pet let, toda podobno kot njene prijateljice poseduje veliko notranje moči. Rada bi verjela, da je to zgolj posledica, ker so njihove mame feministke!
Veliko gostujem v televizijskih in radijskih oddajah, predvsem v tematikah, ki se tičejo žensk. Rada ohranjam feministično debato pri življenju, čeprav jih je veliko, ji bi jo najraje za vedno pokopali na smetišču zgodovine. Nekateri medijski govorci prepričujejo, da smo trenutno v neki “post feministični” družbi, toda vse dotlej, dokler bo ženska zaslužila dve tretjini plače, ki jo dobi moški za enako delo, potem moramo nadaljevati s tem odporom.

Ali imaš na listi pogovorov še katero umetnico, ki je še nisi uspela dobiti za pogovor?
Hmmm, verjemi ali ne, mislim, da sem govorila v bistvu z vsemi, ki jih resnično občudujem, od Björk do Patti Smith. Rada bi govorila z Aretho Franklin, še posebej o njeni zgodnji karieri. Trenutno sem v stikih z njenim producentom Jerryjem Wexlerjem iz založbe Atlantic. Z njo nisem še nikoli govorila in prepričana sem, da ima zanimive glasbene perspektive.

Kateri so tisti najpomembnješi dosežki, ki so jih ženske umetnice in glasbenice dosegle v popularni godbi v letih tvojega popisovanja? Ali drugače : katera od žensk predstavlja bolj kredibilen vzorčni model za odraščajoča dekleta : Marianne Faitfull ali Madonna? Vashti Bunyan ali Jarboe? Siouxse Sioux ali Kim Gordon?
Najpomembnejša stvar, ki so jo ženske dosegle, je njihova prepoznavnost. Vse do osemdesetih let so poskušale v tej smeri, vendar so bile tako ali drugače spregledane. Glasbenicam je bilo zelo težko ohraniti dolgo kariero, saj glasbene založbe vanje preprosto niso hotele investirati. Danes so ženske v glasbenem poslu povsem enakopravne zastopane, imajo uspešne in navdihujoče kariere. Vzorčni modeli so pravzaprav vse ženske, ki jih omenjaš, to so vse tiste, ki so zase tlakovale močno glasbeno osebnost.

Kje pa se skriva tanek led med zvezdništvom in undergroundom? Zakaj so Spice Girls nekoč prejele življenjsko nagrado za delo v Britaniji in ne recimo Chrissie Hynde, si se nekoč spraševala?!
Dokaz je v sami glasbi. Spice Girls so bile koncept glasbene industrije, igračke v rokah medijskega tržišča, za katere je zgrabilo veliko mojih novinarskih sopotnikov. Kar se mene tiče, niso bile nikoli zaslužne za to nagrado, ker so bile le glasbene izvajalke. Njihove pesmi so bile šibke, prazne in so šle hitro v pozabo. Večina glasbe je bila pisana zanje, same niso bile sposobne držati melodije, veliko bolj sta jih zanimali slava in denar. Simptomatično je golo dejstvo, da je bil njihov prvi koncert ŠELE takrat, ko so bile slavne in so šle na koncert Tine Turner na stadionu Wembley. Komentar tu ni potreben!

Čeprav si v svoji publicistični in novinarski karieri popisala nešteto zgodb ženskih umetnic, performerk in glasbenic vseh žanrov, se včasih zdi, kot ti to očita tudi Mavis Bayton v svoji knjigi Frock Rock, da te zanimajo povečini velika glasbena imena. Kako odgovarjaš na te očitke?
To se mi zdi kar smešno. V knjigi She Bop pokrivam tako velika imena kot tudi povsem manj znane, vse v želji, da bi čim bolj popolnila sliko…toda zdi se, kot da to ljudje včasih spregledajo. Mavis je naredila veliko delo z njeno študijo bolj ženskih underground skupin…. Toda moj pristop je bil drugačen. Strinjam se, da so velika imena prominentna, toda sama sem iskala bolj ključne točke v popularni kulturi. She Bop je zasnovan konceptualno. Tu beležim in iščem razvoj ženskih glasbenih idej in podob skozi različne žanre, pa je zato potreben tudi izredno obsežen zamah. Zanimalo me je recimo, zakaj so določene ženske v določenih obdobjih postale zvezde; zakaj se je pojavila recimo Janis Joplin v 60-ih letih in kaj je predstavljala v zvezi s spreminjajočo vlogo žensk tistega obdobja… pa kako so recimo raperke v 90-ih, kot recimo Queen Latifah uporabile odmeve živahne literature afroameriških literatk iz 70-ih in 80-ih kot so Alice Walker in Toni Cade Bambara.

In za konec, kateri so tvoji prihodnji projekti? Kaj trenutno pišeš? Katere glasbenice poslušaš danes?
Prihodnost… da objavim romane…in mističen spomin, ki je v načrtu! Trenutno pišem te stvari, kot tudi včasih kaj za revije Mojo in The Guardian. Pravkar sem preposlušala nov album Regine Spektor in mislim, da je fantastičen, naslednja Joni Mitchell. Zelo imam rada Amy Winehouse, in upam, da se bo spravila k sebi in posnela svoj naslednji album; je namreč tako polna kreativnosti in izvirnosti; škoda bi bilo, da tega ne bi izkoristila. Rada imam tudi Bat For Lashes, MIA, and Peaches, skratka vse, kar preizprašuje in je muzikalično.
(Muska, julij-avgust 2009)

Varja Velikonja