Intervju: LYDIA LUNCH


foto: Janez Golič O Lydiji Lunch je bilo že veliko povedanega in napisanega. Newyorška glasbenica je začela v no wave bendu Teenage Jesus And The Jerks, zatem menjala zasedbe kot spodnje perilo. Še danes se ni ustalila. Počne marsikaj, še najraje nastopa s predstavami govorjene besede. Lani oktobra smo jo v taki vlogi videli tudi pri nas, v KUDu Franceta Prešerna 15.oktobra, 1997. Pred njenim nastopom je nastal sledeči pogovor...

Kakšen je tvoj prvi vtis o deželi?
Bila sem res prestrašena, ko sem izstopila iz vlaka. Prišla sem iz Milana in tam je bil res kaos. Tako sem bila res na trnih, kako bo tu, čeprav so bili mnogi moji prijatelji že pri vas in so povedali same lepe stvari. Škoda je, da ostanem le en dan, razen če me Igor ne bi mogel odpeljati čez mejo.
Že dvajset let si v glasbi, a nekje zadnjih pet let nastopaš le z govorjeno besedo. Je to zavestna odločitev, ali se je pač tako obrnilo?
Za to obstaja več razlogov. Najprej moraš vedeti, da nastopam z govorjeno besedo že od leta 1982. Besede so najpomembnejši del, tudi v glasbeni skupini, besedila določajo vrsto glasbe, ki gre zraven, so vedno v prvem planu. Še vedno ustvarjam glasbo. Čez nekaj tednov bo zunaj plošča, ki bi jo sama imenovala ilustrirane besede, bolj filmska bo, psiho-ambientalna, čeprav sovražim besedo ambient, ker bo to bolj vznemirljivo. Moj glas je zelo hipnotičen, kar usvarja celovit in stalno razvijajoč zvočni učinek. Naslov je Matrikamantra, kar pomeni Mati vseh zvokov. Ne dolgo nazaj sem objavila podoben izdelek govorjene besede z glasbeno ilustriracijo, imenuje se Universal Infiltrators, izšel je za majhno založbo, zato ga je težko najti. Pred tem sem objavila še Shotgun Wedding. Torej se nisem prenehala ukvarjati z glasbo. Vmes sem pač počela različne stvari. Pred kratkim sem imela razstavo svojih fotografij pod naslovom Boxes And Body Casts, V kratkem bom objavila strip z naslovom Toxic Gombo, zunaj je nova knjiga z naslovom Paradoxia in tako naprej. Moj poklic je žongliranje. Igram se z vsem - s kladivi, biseri, podstavki za sveče, odvisno od trenutnega razpoloženja in kaj imam povedati v določenem trenutku. In govorjena beseda je zame najpomembnejša, najbolj potrebna. Celotna glasbena arena je grozljiv prostor, če si del tega. Najraje delam z enim ali največ dvema sodelavcema hkrati. Če imaš štiri ljudi v skupini, moraš paziti nanje kot na majhne otroke; jih ščititi, hraniti, zbujati in vonjati. Vonj je pomemben. Če potuješ sam, vonjaš le samega sebe. To so ti razlogi, pa tudi bolj ekonomično je. Torej žongliram z različnimi stvarmi, in tudi s sodelavci. V isti zasedbi sem posnela največ eno ploščo. Upam le na drugi del Shotgun Wedding, to bo edinkrat, da bom nekaj ponovila v isti zasedbi. A najpomembneje pri meni je, da imam koncept. Da ga pripravim, da najdem ustrezne sodelavce, če jih potrebujem, da vse skupaj zabeležim, če je potrebno in da ga na koncu uresničim. To je bistveno. Cel proces bi lahko trajal celo življenje, a navadila sem se, da delam vse hitreje. Knjigo, ki sem jo pravkar objavila, sem pripravljala vsega tri mesece. Zaradi vsega tega je kar dolgočasno, da bi se ukvarjala le z glasbo. Ostali v skupini ne bi čakali name, vse garanje pa se jim tudi ne bi izplačalo, če bi vadili le za nekaj koncertov.
Vendar verjamem, da z govorjeno besedo ne dosežeš toliko poslušalcev, kot bi jih z glasbo?
To je res. A zame ni pomembno, koliko ljudi me bo poslušalo. Raje se osredotočim na določeno poslušalstvo, ki lahko sprejme moje besede v kateri koli obliki. Že po naravi sem nekaj posebnega. Govorim manjšini s podobnimi psihološkimi, intelektualnimi in seksualnimi nazori. To velja za celotno moje delo. In če je namenjeno manjšini, pač ni postavljeno v popularno obliko. Najbolj popularna glasbena oblika je grozljiva, brezpomenska, neumna in nelogična triminutna pesem s pripadajočim krasno narejenim videospotom. To je popularna oblika, a zame je le kup dreka. Nikoli nisem posnela rockovskega videospota. Morda zato, ker se bojim, da bi postala popularna? Čeprav se mi tega res ni bati. Želim biti le čimbolj ustvarjalna. Potujem, kolikor je le mogoče, in najpomembneje je, da zadovoljim lastno dušo. Če to izključuje 99 odstotkov svetovne populacije, tudi prav. Naj kar poslušajo Oasis in skupino Jona Spencerja.
Kakšne odzive dobivaš v deželah, kjer angleščina ni prvi jezik?
Enkrat sem imela turnejo govorjene besede na Japonskem. Razumeli so mogoče pet odstotkov tistega, kar sem povedala. Čeprav to ni bil politični govor, je bil v bistvu zelo preprost. Upam, da me ljudje v deželah, kjer je angleščina drugi jezik, dobro razumejo. Tako nimam težav v Nemčiji, Skandinaviji, Nizozemski, Avstriji. Tam poslušajo angleško glasbo in besedila. Upam le, da se moji občutki, strasti in moč prenesejo na poslušalce. Ne misli, da Američani bolje razumejo pomen besed od, denimo, ruskega poslušalca. Razumejo besede, a v velikem delu Amerike so ljudje intelektualno zaostali. Upam le, da ljudje sprejmejo in razumejo sporočila, ki jim jih želim posredovati. To je vse, kar lahko naredim.
Pred kratkim je v Evropi izšel album Foetus Symphony Orchestra, kjer sodeluješ tudi ti. Kakšen projekt je bil to?
To je bila spontana eksplozija. Enkratni koncertni dogodek posnet za ploščo. Nisem najbolj zadovoljna s to izdajo, ker sem mnenja, da bi ga morali okrajšati in tudi gospod Foetus ni bil v najboljšem stanju. Moja vloga je bila le recitacija o času, sedem let, ki sem jih preživela s Foetusom v Brooklynu. Je o okolici, odzivih, energiji. Cela stvar je bila slabo pripravljena, sodelovalo je preveč ljudi. Sama bi celo stvar zastavila drugače, tako da nisem ravno ponosna na cel projekt. Zadovoljna sem s svojo recitacijo, ne pa s končno obliko.
Sam sem mnenja, da je cela stvar preveč zmedena...
Seveda je zmedena. Vključenih je bilo preveč ljudi. Sodelovala sem že v improvizacijskih projektih, a le z enim ali dvema človekoma, sicer je kaos. Večkrat sem nastopila z Rowlandom Howardom, le on na kitari in jaz z glasom. Bilo je povsem spontano, a je delovalo. York pa je bil zares slabo pripravljen projekt, o katerem raje ne bi govorila. Kar ne pomeni, da nisem zadovoljna z ostalimi svojimi glasbenimi projekti. Zelo sem zadovoljna z ostalimi posnetki, ki sem jih naredila s Foetusom. Stinkfist je moja najbolj priljubljena plošča, fantastična je. Ali Crumb, ki je res čudovita. Res je hrupna, ampak to je orkestriran hrup. Je najbolj defektna glasba, kdajkoli posneta, a učinkuje.
Kaj pa Honeymoon In Red. Bral sem, da Nick Cave in Mick Harvey nista želela, da se njuni imeni objavita na ovitku?
Ah, ja, Nick ima tako ali tako težave s samim sabo, in jih je imel tudi z menoj. In tudi z nekaterimi drugimi ljudmi. Sem zelo energična in rada uživam, kar včasih moške prestraši. Vedno sem bila Yoko Ono The Birthday Party. Tako se vidim v vsem tem. So še vedno ena mojih najljubših skupin. Ko sem se srečala z njimi, sva z Rowlandom takoj postala prijatelja in sva se popolnoma razumela. A začutila sem, da me ostali podcenjujejo. Niso me sprejeli v skupino. Res je, da je bilo to moja enostranska želja, a vedno sem bila pod negativnim pritiskom. Ja, bila sem odpadnik, ker sem se postavila na svojo stran. Obenem sem bila edina, ki nisem bila na drogah ali alkoholik. Tako si odrinjen stran. To sem občutila že v mnogih drugih skupnostih. Ker sem trezna, so me smatrali kot da nisem ena od njih. V redu, nekaj je bila skupin, s katerimi nisem imela glede tega nobenih težav, na primer Sonic Youth. The Birthday Party bi lahko postali tako veliki, kot so sami želeli, če ne bi bilo med njimi toliko egoističnih osebnosti in droge. Z njimi sem želela posneti album, ki ne bi izšel pod mojim imenom, in verjamem, da tudi njihova imena ne bi pomagala prodajati te plošče. Tudi brez njihovih imen se ta plošča ne bi dobro prodajala. Popolnoma vseeno je. Pa še nekaj je s to ploščo. Najprej smo zbrali denar, da smo lahko naredili nekaj posnetkov. Potem je denar pošel. Šele čez tri leta smo naredili dodatne posnetke. Torej je vse skupaj trajalo in niti ni bilo mišljeno kot redni album.
Nekje si zapisala, da če bi ženske živele na svojem planetu, bi bil to svet brez nasilja.
Naj povem natančen navedek: "Predstavljam si oazo, brez mož, brez fantov, brez očetov, brez fukačev, brez jebenega strahu." Ker v ženskem svetu nekaj kot strah sploh ne obstaja. V Ameriki je stopnja kriminala nezaslišana. Ženske v Ameriki povzročijo 6 odstotkov vsega kriminala. Pa še od tega je večina prostitucije, pobegov od doma in maščevanja. To zame niso kriminalna dejanja, so le ženska stališča. Prostitucija ne bi smeli šteti za kriminal. Moj predlog je povečan davek za moške, ker oni povzročijo večino kriminala v Ameriki. V redu, niso vsi moški kriminalci, a tudi vsi davkoplačevalci niso kriminalci. A 94 odstotkov kriminalcev je moških. Ta navedek iz Conspiracy Of Women predpostavlja teoretično oazo. To ne pomeni, da ženske ne morejo povzročiti kriminala, da se ne bi mogle boriti, a nikoli se ne bojim ženske, ki jo srečam na cesti. Običajno se mi vse nasmehnejo. Povsod, v vsaki deželi. Torej, to je teoretični položaj.
Se smatraš kot del določenega ženskega gibanja?
Označili so me za feminacistko. Ne zaničujem te oznake. Ne maram oznake nacist, ampak oznaka feminaci je v redu. Bolj se smatram za argumentaristko. Delujem v področju razdelitve moči, v socialni, seksualni, politični in gospodarski stvarnosti. Vsa govorjena beseda teče o tem, večina besedil prav tako. To je moj glavni namen, raziskujem razdelitev moči, moči boja. Feminizem je genetska oznaka. Z nekaterimi feministkami se strinjam, in kar nekaj jih je, s katerimi se ne strinjam. Razlikujemo se v stališčih glede pornografije, svobodne spolnosti in cenzure. Vprašati se moramo, kakšen je cilj pornografije. Cilj je uresničitev - seks. Naj gre za posameznika, ali za par. In cilj je seveda tudi zaslužek. V Ameriki je to najbolj donosen posel. Osem milijard dolarjev na leto, 80.000 video kaset. Pornografija ne izkorišča žensk. Večina žensk rada lepo izgleda, večina ima rada seks in večina rada zasluži. Kje je izkoriščanje?
Si imela kdaj težave, ker si verbalno napadla določene osebe, na primer Courtney Love?
Moram res govoriti o Courtney Love? Ona ima težave že na patološki osnovi. Želela je celo, da bi živeli skupaj. Srečali sva se trikrat. Nisem odgovorna za njene zločine, niti za njeno glasbo. Če bi zaslužila toliko denarja kot Courtney, verjemi mi, bi bila predmet preiskave. Zelo sem zadovoljna glede tega. Lahko ustvarjam točno to, kar želim in s komer želim. V vseh možnih oblikah in kar koli se me dotakne v določenem trenutku. Sem kot cigan. Živela sem že v mnogih krajih - Los Angeles, London, San Francisco, New Orleans, New York, trenutno sem v Pittsburgu. Zelo sem uspešna, ker me nič ne ustavi, vedno najdem način, kako ustvariti tisto, kar želim, in nimam nobenih odgovornosti do potrošnikov, tako kot na primer gramofonske založbe. Stojim le sama zase. To je kot blagoslov, če lahko stojiš nad potrošništvom. Res. Kot blagoslov. Zlahka bi lahko prilagodila koncept in s tem zaslužila. Ampak to ni moj cilj. Moj cilj je osebno zadovoljstvo. Zadovoljna sem z vsem, kar sem do sedaj naredila. York je izjema. A to je ena plošča, mala stvar.
Bi želela nastopiti kje, kjer še nisi bila?
Veselim se nocojšnjega nastopa. Želim nastopiti pred sultanom iz Bruneja, najbogatejšim človekom na svetu. Želim iti povsod, kjer še nisem bila. Morda prihodnje leto, z glasbeno skupino.
Imaš kaj skupnega z ostalimi ženskimi ustvarjalkami?
Ja, zagotovo imam veliko skupnega z ustvarjalkami, ki so ambiciozne in polne energije. Ne glede na obliko. Zadovoljna sem, ko vidim, da nekaj delajo. V teh dvajsetih letih bi pričakovala, da bo moje delo bolj vplivno. Čutim, da ni tako. Če bi bilo, bi več žensk "žongliralo", tako kot jaz, bile bi ustvarjalne v različnih poljih in bilo bi jih manj v ušivih rockovskih skupinah, ki preigravajo tri minutni postpunkovski grunge rock. Bilo bi več žensk, ki bi ustvarjale glasbe, ki je pred njimi ni še nihče. Lahko bi snemale videospote, lahko bi risale stripe, lahko bi pisale knjige. Vem, da je mnogo umetnikov, ki jih sama spoštujem, umrlo preden so postali res vplivni. Morda bom prej umrla, preden bom tako vplivna. Mogoče bom vplivna že prej. Morda nikoli. To je izven mene. Potujem s svojo hitrostjo. To je moja prvenstvena naloga. Če bom živela še 40 let - sedaj jih imam 38, torej če bom živela do svojega 80., 90. leta, zakaj ne, imam dobre navade - bo to zame velik kompliment. Celo če ne bom ničesar več ustvarila, vem, da sem brez velike denarne pomoči, brez svetovanja, brez velike gramofonske založbe, uspela povedati stvari, ki so dokaj nepopularne, saj so osnovane na stvarnosti, ker so resnične tako na osebni ravni kot v splošnem. Potem sem še vedno najbolj uspešna oseba, kar jih poznam.
Izjavila si tudi, da preziraš internet in da je bolje prebrat dobro knjigo.
Naj ponovim. V deželah, ki so kulturno zaostale, je Internet lahko glavno orodje. Če veš, kje so informacije, ki jih želiš, je to neverjetno uporabno. Nobenih meja, praktično zastonj, no, 20 dolarjev mesečne zakupnine. V tem pogledu je super. Je pa nekaj, kar ne maram in o tem nihče ne govori. To, da je Internet narkotik. Ni resnična izkušnja, je zgolj informacija. Izkušnja je nekaj, kar živiš, torej Internet avtomatsko vodi ljudi v socialno izolacijo. Zlahka postaneš invalid, ker komuniciraš le s prsti, ne z osebo. Oseba, energija, telo, to veliko pove. Tu gre za resnično izmenjavo. Istočasno, elektrika - je zelo nevaren element. Nihče od nas ne more živeti brez nje, ne živim v votlini. Rakasta obolenja so v razvitih deželah osemkrat bolj pogosta kot v deželah v razvoju. Del tega pade na elektriko. S tem gre televizija, ki je dokazano škodljiva že iz časa, ko so jo izumili. Vsi smo zastrupljeni z njo, večina ne more živeti brez nje, dokler niso soočeni z nevarnostjo. Tega me je strah. Zasvojenosti in pomanjkanja resnične komunikacije. Razumeti moramo obe plati argumentov.
So ljudje, s katerimi bi rada sodelovala, pa nisi imela možnosti?
James Woods. Igralec. Ameriški igralec. Zelo skrajen. Igral je v filmu Videodrome. V glasbi nimam v mislih nikogar, vendar se nagibam k sodelovanju z jazzovskimi glasbeniki... Zelo rada bi spet sodelovala s Casparjem Brotzmannom, nagibam se k bolj k avantgardnim smerem. Tudi klasičnim avantgardnimi skladatelji, živimi ali mrtvimi.... Rada bi sodelovala z Romanom Polanskim, je res filmski režiser, a vseeno. Glasba trenutno ni moj prvenstveni namen, a vseeno to rada počnem.
Si še vedno v stikih z glasbeniki, s katerimi si že sodelovala v preteklosti?
Ja, zagotovo. S Foetusom se slišim vsaj enkrat tedensko, govorila sem z njim prav pred nekaj dnevi. Je še vedno del mojega življenja. Potem, z Rowlandom Howardom sem govorila pred mesecem dni, sedaj živi v Avstraliji, tako da je težko priti v stik z njim. Vem, da je imel težave z ledvicami, da je morda v bolnišnici in to je grozno. Težko ga je izslediti, a želim priti v stik z njim in posnela naj bi nadaljevanje Shotgun Wedding.
(Muska)

MP3 odlomek/excerpt (1'20", 551Kb)

Janez Golič