LYDIA LUNCH + WILLING VICTIM
The Garage, London
28.06.2003

Lydia Lunch, foto: JG Že najava nastopa, predvsem pa objava članov spremljevalne zasedbe, mi je porodila nešteto vprašanj. Ali je končno tudi Lydia Lunch, ta brezkompromisna bojevnica popustila in se predala užitkom že doseženega, povedanega, izraženega. Ali pa je morebiti krajni čas, da se dokaže z zasedbo oziroma v obliki, ki si jo je vedno želela, pa ji danosti takrat niso bile po sreči? Kakorkoli, ena najmočnejših staroalternativnih zasedb, ki pa žal nikoli ni igrala pod lastnimi zamislimi, vsaj skupaj ne, je po dolgih letih združila moči pod taktirko Lydije Lunch. Norman Westberg, ta stoični kitarist odrezavih akordov, orjaški Al Kyzis na basu in ritualni bobnar Vinnie Signorelli so držali pulzivni ritem že v Swans, tudi pri nas, na nastopu na Novem rocku 1987, ki je mnogim še dolga leta ostal v spominu po nepopustljivosti vseh… Taista zasedba je le nekaj let kasneje spremljala samega gospoda Foetusa na ameriški in evropski turneji, posnetki iz kluba CBGB pa so tudi zabeleženi na dvojni plošči Male. In potem so se vsi trije raztepli vsak po svoje…
Dokler jih ni k sebi zvabila Lydia. Z napovedjo, da bodo skupaj preranžirali njene starejše pesmi, ki bi tako končno zazvenele kot treba. Za rahljanje masivnega pulzivnega udara zvoka je vskočil še kitarist Nels Cline z jazzovskim pedigrejem, a z jasno idejo, kako se vključiti v uigrano zasedbo.
Ob glasbenikih, ki igrajo predvsem na moč, se je morala potruditi tudi sama gospodična Lunch. Zadnja leta se je glasbeno umirila (v sporočilih nikakor); nastopa z govorjeno besedo (tudi pri nas leta 1998), z napol elektronskim triom The Anubian Lights je posnela izvrsten maksi singel Champagne, Cocaine & Nicotine Stains, nastopa še v duetu z multiinstrumentalistom Terryjem Edwardsom, ki je tokrat, v Londonu, ogreval njen nastop s solo točko ob pomoči posnetih matric, kasneje pa se je vsem pridružil na odru z eksplozivnim improviziranim saksofonskim vložkom.
Terry Edwards, foto: JG Lydia je takoj dala vedeti, da bo ona diktirala koncert. »No requests« nam je zabičala, če že bo revizija, bo po njenem. Vse drugo bi bilo le preveč enostavno in nostalgično predvidljivo. Med nekaj starejših, znanih (spet vprašanje za koga?) pesmi je vpletla aktualne komentarje, s tisto prevzetnostjo in cinizmom, ki ga premore le ona. Prav tedaj, ko naj bi se njena beseda najbolje razumela, so se tudi spremljevalni glasbeniki posvetili zgolj ilustriranju njenih besed, s štrebljanjem po glasbilih so ustvarjali srhljivo zvočno ozadje, povsem ustrezno sporočilom…
Po drugi strani so Willing Victim pokazali vse svoje kvalitete v napadih hrupa. Tedaj se je mogočni Al Kyzis spoprijel z bas kitaro, kot da je to njegova zadnja uteha, namesto običajne spremljevalne linije je strune obvladoval kot slide, ki ga je zaključil z akordom. Signorelli je običajne bobnarske palice zamenjal s takimi z debelimi bunkami na konceh, le tako so bobni dobili pravi ritualni zven. Le Westberg je stal v ozadju, in z natančnimi izstrelki kitarskega zvoka podžigal ostale. Nels Cline je tu nujni dopolnilni člen, vezno tkivo sicer trdnega okostja. Lydiji niti mi ostalo drugega, kot da do konca napne glasilke, sicer pa, se je njen položaj ali položaj nasploh kaj spremenil od njenih začetkov v Teenage Jesus And The Jerk? Stinkfist, Why Don't We Do It In The Road in pesmi z albuma 13:13 so dobile pravo podlago, s stopnjevanjem pa je koncert ob pravem času dosegel vrelišče. Še Lydia ne more verjeti ne sebi ne občinstvu, in ko se vrne na dodatek nam navrže »You're fucking sick«. Kot, kdo normalen bi si po vsem tem želel še. Ha, prišla je še dvakrat.
Tudi uvodoma zapisana vprašanja so izgubila vsak pomen. Povedano, izraženo, zapisano…, ob taki intenzinosti in predanosti, drži in zavesti, so kritiški pomisleki odveč. Ušesa so spet krvavela z razlogom.
(Rock Obrobje)

Janez Golič