Portret: LYDIA LUNCH
Zaradi brezkompromisne drže in nestanovitosti Lydia Lunch ni nikoli doživela širšega odziva, čeprav je v svoji skoraj dvajsetletni karieri sodelovala z mnogimi eminentnimi imeni 'alternativne' scene.
Pri šestnajstih letih je že strašila s skupino Teenage Jesus And The Jerks, eno vodilnih zasedb no wave scene. Nadaljevala je v različnih skupinah, ki so kot po pravilu razpadle, še preden so dosegle svoj ustvarjalni višek. Njen prvi samostojni album predstavlja malo presenečenje, Queen Of Siam je jazzovsko obarvan kabaret, v katerem Lydia nastopa kot zapeljiva akterka. Če je takrat kdo pomislil, da se je Lydia pomirila, se je hudičevo zmotil. Njen naslednji podvig, album 13.13, trdno stopa po stopinjah newyorške šole hrupa, ki so jo tedaj, v začetku osemdesetih let, najbolje označevali Swans in Sonic Youth. Prav slednjim je Lydia priskočila na pomoč v pesmi Death Valley 69. Na prvem newyorškem nastopu The Birthday Party je "ulovila" Nicka Cavea in mu sledila nazaj v London, kjer sta spisala serijo enominutnih dramskih iger. Obenem je igrala v pornografskih filmih Richarda Kerna; tu je bil večkrat njen partner Jim Foetus Thirlwell, s katerim sta se zbližala tudi osebno in nekaj let preživela v podstrešnem stanovanju v Brooklynu. Leta skupnega življenja so prinesla tudi glasbene plodove, v prvi vrsti seksualno mantro Stinkfist in morda presenetljivo, predelavo hard rockovske klasike Don't Fear The Reaper skupine Blue Oyster Cult. Obenem je s člani The Birthday Party objavila album pomenljivega naslova Honeymoon In Red, kasneje pa je s kitaristom Rowlandom S.Howardom postregla še z nadaljevanjem le-tega, Shotgun Wedding. Da, vsi njeni projekti so bili kratkega diha, kot da bi se bala, da bo padla v zanke, v katere so se zamotali že mnogi. Tudi njena skupina Harry Crews je trajala le en album, njen zaenkrat zadnji "glasbeni" prispevek pa slišimo na albumu Head On berlinskih Die Haut, s katerimi prijateljuje že dolga leta. Poslej deluje neposredno, kar se da. Tako, da se njena beseda kar najbolje sliši in razume.
Podrejanje popularno-glasbeni realnosti se je Lydiji Lunch končno povzpelo čez glavo. Vse njene nadaljne plošče so zapisane z govorjeno besedo, kjer ostrina jezika šele pride do polne veljave. Njeni samostojni nastopi so izliv gneva nad sprenevedanjem kakršne koli vrste. "Kdo so moji heroji?" se sprašuje in takoj odgovarja: "Vsi, ki ne kupujejo jebenih laži. Vsi, ki kaj naredijo s svojim glasom. Lahko so kdor koli; morda sosed, ki skrbi za mentalno prizadete ljudi ali kdo drug, ki ne spremlja le MTV, Top 40 in post-punk-pop. Vsak, ki se poskuša v drugačnosti, je moj junak".
Njene osti so obrnjene prav v nasprotno stran. V korporacije, ki grozijo, da bodo pometle s posameznikom in zavladale z enoumjem. Lydia je na strani tistih, ki te grožnje čutijo kot nelagodje, ki pa je ne znajo razložiti in morda krivijo celo sami sebe. Večkrat ji je ob strani stala Exene Cervenka, nekdanja članica losangeleške punk zasedbe X. Nazadnje na Floridi, kjer sta družno udrihnili po marsičem in marsikomu. Njun nastop je zabeležen na plošči Rude Hieroglyphics, kjer sta Lydia in Exene dobesedno spodbujali ena drugo k vse hujšim izrekanjem ostrih besed. Nič jima ni dovolj sveto; šimfata čez vse cerkvene zapovedi, zagovarjata pravico do splava, slavita samozadovoljevanje, se posmehujeta samopoveličani Courtney Love, zlivata srd nad informacijskimi avtocestami, opozarjata na ponavljanje zgodovine s primeri iz nacističnega obdobja...
Pa vendarle v razvoju stvari, ki vodi v svetovno kataklizmo, Lydia sluti namišljeno rešitev: "Korporativna grabežljivost je najbolj grozljiva stvar v devetdesetih. Na koncu bo ostala le ena velika združba, to bo Veliki Jebeni Brat, ki bo vse nadzoroval in vse pripeljal do dna. Srhljivo. Morali se bomo zagledati vase in najti lastno pot ven iz tega. In od tu se mora zgoditi neke vrste revolucije naše zavesti. Sem optimist."
Lydia ne trpi nikakršne nadvlade. Prezira celo feministično jadikovanje in se z ostro besedo postavi po robu vsakomur, ki bi le nakazal ceneno provokacijo. Zatorej, moški svet - pozor. Naj bo še ena njena izjava dovolj: "Nisem še srečala moškega, ki ga ne bi mogla ubiti".
prevod:
Lydia Lunch - THE GUN IS LOADED
PIŠTOLA JE NABITA (odlomek)
Nekaj moram priznati. V nečem se le strinjam z njimi, in to je vzajemno potrjeno uničenje. Zveni tako romantično. Kot sanjsko srečanje s smrtjo. Obenem je bil "najdi in uniči" vedno moj motiv. Sprenevedanje je moč. Vojna je mir. Sem za to, da prisilimo še preostali del sveta, da verjamejo v to. Smo toliko vladarji vesolja kot tisti Ramboji na baterije s poželjivo mislijo na osvojitev celotne galaksije. Popolno uničenje.
In veste kaj? Nekaj je, v kar dokončno verjamem. Svoboda za vsakogar. Rečem si, gremo dalje. Polepšajte mi dan. Odvrzite jebeno bombo. Naredite nam uslugo. Konec mizerije. Le na kaj še čakajo. Saj je tako že tukaj. Uničenje, propad, izginutje. Naj odnese ves smrdljiv svet v onostranstvo. Pomisli na to; verjetno boš živel prav do konca! In medtem se bomo znebili lastnine, vojn, zločinov, drog, gobavosti, lakote in onesnaženja. Vse v enem mahu. Poceni in na praktičen način. Namesto, da trošimo milijone dolarjev na neumnih vojnih igricah, pridemo do istega jebenega zaključka. Popolno uničenje.
prevedel: Janez Golič
(napoved koncerta v reviji Muska, oktober 1998)
Janez Golič
glej še: ocene albumov Matrikamantra in koncertov v Ljubljani, Italiji in Londonu.
