LYDIA LUNCH
Smoke In The Shadows
(Breakin' Beats, 2004)
Samo na prvi, površen posluh bi gospodično Lydio Lunch »obsodili« pomehkuženja. Njen prvi studijski glasbeni album v šestih letih je namreč prijetna, domačna mešanica groovey zibanja in jazzovskega muziciranja, ki gre redkokdaj čez rob. Je le nevsiljiva predloga za Lydijino priliznjeno, prijazno dobrikanje, ki se kaj hitro obrne v ostro in natančno razkrinkanje človeškega svetohlinjenja. V Hangover Hotel že ponuja tak ciničen obrat, še ostrejša je v Touch My Evil, kjer podobno zapeljuje in na koncu naivno žrtev potisne v brezno lastne zlobe. Načrten razkorak med glasbeno predlogo in vsebino pri Lydiji Lunch ni nekaj novega. Na ta način je presenetila že s prvim samostojnim albumom Queen Of Siam z začetka osemdesetih let, ko je po diletantskem hrupu skupine Teenage Jesus And The Jerks preskočila v jazzovsko-kabarejsko razpoloženje. Kar je kmalu, po načelu stalnega izmikanja pričakovanjem, spet zavrgla in se praktično vsakega projekta lotila z drugimi ljudmi. Kar istočasno pomeni, da vsaka njena plošča zveni drugače, le njen glas ostaja prepoznaven in njena sporočila neomajna.
Da se bo po dobrih dvajsetih letih vrnila h jazzovsko obarvanem kabareju je napovedala že z maksi singlom Cocaine, Champaine, Nicotine Stain, posnetim s triom Anubian Lights. Če bi bil to kdo drug, bi pričakovali, da bo tudi album pripravljen z omenjenim triom, a ne pri Lydiji Lunch. Večino glasbe za Smoke In The Shadows je namreč pripravil avantgardistični kitarist Nels Cline, potem ko je k sodelovanju zvabil še vrsto jazzovskih glasbenikov z zahodne ameriške obale. Tu se pojavi glavna pomanjkljivost plošče; namreč Luncheva pri pripravi glasbe ni imela veliko besede, saj je ta »le« nujno ozadje za njeno napol govorjeno, napol peto besedo. Skratka, ko se glasba in petje ujamejo, na kakršenkoli način že, stvar funkcionira odlično. Če stika ni, Lydia ne naredi prav veliko, da bi popravila neskladje. In ko gresta suspenz govorjene besede in glasbena dramaturgija vsak svojo pot, ne pomaga odličnost posameznih prispevkov oziroma je seštevek kvečjemu manjši od posamičnih delov. K sreči je teh spodletelih sožitij na albumu manj od uspešnih srečanj. Tako ali tako Luncheva iz tega ne bi delala tragedije. Napake so spremljevalni del ustvarjalnega procesa, bi nam zabrusila nazaj, če se temu sploh sme reči napaka. Zanjo je še vedno najpomembnejše sporočilo, stoodstotni angažma, neomajna beseda, vse skupaj kvečjemu prilagojeno določenemu konceptu. V tem je spet povsem uspela, in tak, nočni klubski »prostor« je kakor naročen za njeno, uvodoma pojasnjeno bojno taktiko.
(Muska, december 2005)
Janez Golič
