LYDIA LUNCH
Live In London DVD
Widowspeak, 2005

Nekaj je takoj jasno – Lydia Lunch je še vedno globoko v »undergroundu«. Že prvi prizori na koncertnem devedeju pričajo, da gre za nizkoproračunsko izdajo, ki jo je po vsej verjetnosti Lydia založila sama. Tudi naprodaj je le preko njene spletne strani in žal - res ne vem zakaj – tega aktualnega izdelka ni imela sabo na zadnjem ljubljanskem koncertu. Repertoar se je namreč v veliki meri prekrival, le v spremljevalni zasedbi je bila manjša razlika. Tile koncertni posnetki so narejeni aprila lani v gledališki dvorani Bloomsbury. Ob Lydiji so bili takrat tolkalec Ian White, saksofonist Terry Edwards (oba tudi v Ljubljani), zato pa je bil v Londonu kitarist James Johnston! Prav ta trojica glasbenikov je v nekem obdobju igrala skupaj v Gallon Drunk, Johnston pa na primer po novem igra v The Bad Seeds. Prav tej novejši zasedenosti gre verjetno pripisati, da ga je v Ljubljani nadomeščal Marc Viaplana, ki sicer na koncertih skrbi za snemanje na filmski trak. Obenem se je v Londonu za nekaj skladb ostalim pridružil še multiinstrumentalist David Coulter.
Ne le, da je že slika na amaterski ravni, tudi zvok na posnetkih ni najboljši. Pravzaprav je prej na ravni piratskih izdaj kot vsaj povprečni legalni izdaji na DVD, kot smo jih vajeni sicer od vsaj nekoliko bolj znanih izvajalcev. Lahko bi celo zapisal, da je zvok tako nerazločen in razmazan, da je nemalokrat težko razločiti posamezne prispevke, kaj šele da bi na primer spremljali vse besedne »napade« Lydije Lunch. »Napadejo« pa tudi ostali – izbruhi saksofona Terryja Edwardsa si sledijo na pravih mestih, tam kjer poudarjajo značilne jezne izpade gospodične Lunch. Podobno velja za Jamesa Johnstona, ki se je osredotočil na ustvarjanja frenetičnega hrupa ali vsaj teksturne zavese, medtem ko sta Ian White in David Coulter v ozadju, nekam zamaknjena, opravljata svoj del posla v skoraj rutinskem ritmu. Lydiji Lunch nič od tega ne predstavlja ne ovire ne posebne podpore, zdi se, da bi se zlahka znašla tudi sama. Moč besede je pač tista osrednja silnica njenega nastopa, ki pritegne in vzdržuje pozornost.
V zadnjem času njene koncerte uokvirjata dve priredbi pesmi The Doors. Uvede z The Spy (njen naslov pesmi je Spy In The House Of Love), prisvojila si jo je, ker ji ustreza ta špijonski pogled od zunaj. Ni znotraj dogajanja, vendar vedno nekje na robu, s strani lahko »objektivno« opazuje in komentira. Ni vpletena.
Avtorski del zajema predvsem novejše pesmi, predvsem z aktualnega albuma Smoke In The Shadows. Torej imamo opraviti z kabarejsko-jazzovsko naravnanimi skladbami, ki še vedno zvenijo nezgrešljivo njeno. In sklene še enkrat z The Doors in znamenito The End. Obračun s starši je pač v njenem primeru še kako na mestu. Nasilni oče jo je usodno zaznamoval, posredno speljal na pot, po kateri še vedno stopa trdno prepričana in samozavestna.
Resnično škoda za amaterski zvoki in sliko. Novih ljubiteljev s to izdajo ne bo pridobila, starejši pa že vemo, kaj lahko od nje pričakujemo in smo glede na razmere, v katerih deluje, nekako strpni in prizanesljivi. Vseeno upam, da bo skorajšnja izdaja naslednjega koncertnega devedeja v tehniškem smislu kaj boljša. Na koncertnem devedeju Willing Victim jo namreč spremlja cvet newyorških junakov hrupa.
(Rock Obrobje, avgust 2005)

Janez Golič