FUCK-OFF MACHETE
My First Machete
(Lost Dog Recordigs, 2004)
Morda kontraverzno, ampak iz forme, ki se je še ne tako daleč nazaj zdela odprta in polna še neodkritih možnosti, se ni razvilo kaj prida inovativnega. Oziroma, škotski instrumentalni post-rockerji Ganger so z nekaj prvih singlov resno opozorili nase. To je bila suverena godba, trdih bas linij in odločnega bobna, čez pa se je valilo vse mogoče. Ko bi od Ganger pričakovali še vzburljivejše dražljaje, je vse skupaj zvodenelo v brezdušno variranju ene in iste teme. Po dveh vse bolj razvlečenih albumih so Ganger tiho odšli.
In potem so prišli Aereogramme, s silovito rockovsko godbo so v veliki meri zanikali, da bi zrasli na pepelu Ganger. Podobno zanika še basistka Natasha, ki sicer ni stala v prvotni zasedbi Ganger, je pa, ugibam, prav tako kot Craig B z Aereogramme, zlahka opustila matematični artizem in potrebo po notranjem izražanju oblikovala skozi živo, tudi jezno in odkrito besedo. Njen trio, Fuck-Off Machete, namreč streže z godbo, ki na prvo mesto postavlja sporočila in način, kako se ta prenašajo na poslušalca. Ni velikih, posiljeno inovativnih prijemov, prej preverjene oblike nečesa, kar še vedno lahko stoji kot avtorsko delo. Fuck-Off Machete so se namreč naslonili na dediščino newyorških no-wave in temu izhajajočih skupin, ustreza jim osnova, za katero ni potrebno večletno glasbeno izobraževanje, pomemben je feeling in nekaj malega domišljije ter poznavanja polpretekle zgodovine rockovske godbe z druge strani.
Natasha ne more, morebiti tudi noče, prikriti, da se je veliko naučila s plošč Lydije Lunch in Sonic Youth. Njen način petja zagotovo veliko dolguje prav Lydiji in Kim Gordon, iz prezirljivega šepeta nenadoma izbruhne v bojevit krik, in se potopi nazaj v svoj trip. Vseeno pa Fuck-Off Machete ostajajo v okvirih rockovskega tria, prav nič ne dodajajo klasični zasedbi kitara-bas-boben. Ker je Natasha avtorica večine pesmi, je obenem razvidna poglavitna vloga bas kitare. Ta drži tek skladbe, in tu se Fuck-Off Machete na daleč vežejo na Ganger. Žal pa prav zaradi te trmaste vztrajnosti na glasbi, ki jo trio lahko predstavi v živo, sem in tja ostaja vtis nedorečenosti. Tam, kjer bi se zvočni prostor lahko zapolnil z novo sestavino, nastane praznina, še posebej izpostavljena, ker je tudi celoten zvok skupine precej 'suh'. Tokrat zvočni eksperimenti pač niso v prvem planu.
Album My First Machete pomeni oster rez čez lastno preteklost, kaže na voljo in zagon ustvarjalnosti povsem izven kolesja preračunljive industrije zabave. Ne morem pa si kaj, da ne bi razmišljal že naprej. Kajti, za Fuck-Off Machete oziroma njihovo prihodnost bo pomemben drugi, kot običajno rečemo, težaven album. Ta bo pokazal, kako resno skupina pravzaprav razmišlja.
(Rock Obrobje, julij 2004)
Janez Golič