Intervju: MAHER SHALAL HASH BAZ (Tori Kudo)


Davno tega je že, kar je skromnost veljala za čednost, danes služi kvečjemu prikriti samozagledanosti. Morda je japonsko poreklo Torija Kuda, glasbenika in 'noise' umetnika, vzrok njegovi skromnosti, ki se ji ni odrekel niti ob povečani pozornosti oz. nedeljeni kritiški hvali plošče Blues De Jour. Namesto da bi tržil pridobljeno hvalo, se je celo preselil nazaj v domovino in tam dela svoje stvari. Neulovljive, samosvoje in neobremenjene s pričakovanji kogarkoli.
Ob izdaji albuma si je vzel čas in stipkal odgovore na moja e_vprašanja.

Že več kot 20 let ste v 'undergroundu', bi si sedaj z novim albumom želeli boljši, širši odziv? Na primer, v reviji The WIRE je celostranska recenzija plošče. Vam je sploh mar za odzive kritikov in poslušalcev?
  Kar se tiče mojega 'undergrounda': v Etiopiji je bilo igranje glasbe prepovedano razen vojaških orkestrov, ljudje so torej igrali le skrivoma, v undergroundu. Glasba zasije med prepovedjo! Tudi sam se držim prepovedi, razen če moram vzrževati svojo družino. Igram za denar, da bi moja glasba zasijala. Čeprav s tem še nisem priigral dobička.
Edini odziv, ki me zanima je internetna stran, ki jo ureja dekle:
http://d.hatena.ne.jp/haimoto_usaco/.
Ona je srček.
Mislim, da je plošča Blues Du Jour polna idej, večina drugih izvajalcev bi z njimi zapolnila 3 albume.
Tudi Mick Farren (angleški pisatelj in glasbenik op.a.) je poln idej. Ampak zavedam se, da je množina idej nekaj drugega kot glasba sama. Obstaja neke vrste preprost, veličasten, monoton občutek s krasnim besedilom v glasbi skupin Silver Jews ali Lyrebird iz Olympije.
Blues De Jour Vaše pesmi so redko daljše od dveh minut, nekatere vsebujejo le refren, nekatere so zgolj instrumentalne; imate najprej vso pesem že zamišljeno in jo kasneje želite le še realizirati z instrumenti?
Najprej si pesem zamislim brez instrumentov. Največkrat pišem v avtu, ko čakam pred semaforjem na zeleno luč.
Ko poslušam vašo glasbo, najprej pomislim na spontanost. Greste v studio s pripravljenimi pesmimi ali jih razvijate med samim snemanjem?
V studiu so najbolj pomembne vodne molekule. Človeška telesa so večinoma sestavljena iz vode, spojeni smo z vodo. Velikokrat moram spremeniti aranžma v odvisnosti od vodnih razmer med glasbeniki v studiu.
David Thomas je dejal, da v živo vedno poskuša priklicati trenutek, ko je napisal pesem, ugiban, da podobno poskuša Mayo Thompson in tudi Tori Kudo. Vseeno, kako se izvedbe v živo razlikujejo od studijskih verzij?
  Lou Reed je enkrat izjavil, da je bila realnost ključ njegovih not na Metal Machine Music. 70-letni Goethe se je zaljubil v najstnico. Glasbeniki naj bi silili sami sebe v ljubezen do nečesa novega, samo da bi zadržali isto realnost ali napetost. Jaz, jaz samo nadaljujem z vzgajanjem starih pesmi ali ustvarjam nove tega dne.
V enem redkih intervjujev, ki sem ga našel na internetu, trdite, da bi radi le, da bi se vaše plošče dobro prodajale v Jugoslaviji. Ker živim na tem, ex-jugoslovanskem območju, vam lahko zagotovim, da vaših plošč tu ni bilo na prodaj. Vseeno, razmišljam, da obstaja določena podobost med Jugoslavijo in Japonsko, rock glasba obeh je bila in je še pod vplivom zahodne kulture, a obenem zadrži poseben, specifičen občutek. Si lahko zamislite, kako drugače bi vaša glasba zvenela, če bi dejansko odraščali v Angliji ali Ameriki? Konec koncev, večina vaših pesmi je v angleškem jeziku.
Enkrat sem bral, da je bil Frank Zappa eden najpopularnejših v ex-Jugoslaviji.
Ko sem enkrat čakal na seulskem letališču na poti v Anglijo in gledal korejsko televizijo, sem ugotovil, da je bilo za Japonce nadvse zabavno gledati korejske pevce, ki oponašajo zahodno pop glasbo.Potem sem prišel do zaključka, da sem tudi sam verjetno tako zabaven za Korejce. Želim si, da bi bil kot eden od etiopijskih Jamesov Brownov osnovanih na moji kulturi.
Nekaj časa ste tudi živeli v Angliji. Kaj ste okusili tam?
Bil sem gradbinec. Naučil sem se polagati opeke, da so v grobi harmoniji z grobim vrtom. Spoznal sem, kako visoki so stropi v Angliji. Preplezal sem mnoge lestve, ko sem pleskal stene. Hodil sem po ulicah z lestvijo na ramenih kot Wallace And Gromit.
Iz Japonske poznamo predvsem 'noise' skupine kot Boredoms, Melt Banana, Zeni Geva, ampak Maher Shalal Hash Baz ne zvenite niti približno enako. Ste vključeni v določeno sceno, igrate skupaj z vam podobnimi skupinami?
Prav pred kratkim sem igral s člani Boredoms in Zeni Geva, kot glasbenik in kot 'noise' umetnik.
Torej še vedno igrate izven Maher Shalal Hash Baz?
Lani sem v Tokiu igral z Thomasom Mullerjem iz Argentine in z Jutokom Kaneko iz Kosokuye, z Rickom Potsem sem posnel nekaj improvizacij v Los Angelesu, sodeloval sem v multimedijskih predstavah in organiziral orkester hrupa v galeriji v mojem domačem kraju. Večkrat me vabijo na različne konce Japonske, lahko nastopam solo in imam pokrite stroške teh potovanj.
Se spomnite trenutka, ko ste spoznali, da želite postati glasbenik/umetnik?
Podzavestno se mi utrnejo samo majhni trenutki, saj sem le majhen umetnik.
(Rock Obrobje, januar 2004)

Janez Golič