MAHER SHALAL HASH BAZ
Blues Du Jour
(Geographic, 2003)

Prekletstvo in privlačnost popularne glasbe v enem se kaže v izmuzljivih kritiških kriterijih, okusih, potencialni komercialnosti… Prekletstvo, ker (še vedno) nihče ne more z gotovostjo napovedati takšne ali drugačne odmevnosti določenega glasbenega izdelka, privlačnost, ker za 'dobro' glasbo ni nujno potreben ne milijonski denarni vložek, ne vsaj osem let glasbene šole, ne prilagodljivost trenutnim smernicam, ne pomoč proslavljenih glasbenikov, producentov in založb.
Po mnogih pisanih in nepisanih pravilih novi album japonske skupine Maher Shalal Hash Baz ne bi bil vreden niti omembe. Resda so njihove pesmi v osnovi melodične, aranžmaji dopadljivi, vokal vodilnega pevca Torija Kuda prijeten, ampak… Blues Du Jour ni običajen pop album. Vsebuje kar 41 pesmi v skupnem trajanju 48 minut, torej vsaka v povprečju le dobro minuto. Vse skupaj so Maher Shalal Hash Baz posneli v dveh dneh na Škotskem ob pomoči članov skupine The Pastels, in ob poslušanju posameznih doprinosov bi poslušalec sklepal, da se je mnogo tega dogodilo šele na licu mesta, to je v snemalnem studiu. Le redkokatera pesem ima vse, kar naj bi imela običajna pop pesem – Open Field, na primer, izdana tudi na singlu, je le ponavljajoč refren, druge so le ena, dve kitici, in naenkrat konec. Vmes so še instrumentali, skice, ki se iz kakršnegakoli razloga že niso razvile v 'pravo' pesem. Ali pa tako sploh niso mišljene. So le preblisk, in kot tak zabeležen na trak in kasneje nepotvorjen na ploščo.
Pod površjem naivnosti se skriva genijalna iskrivost, bogata poslušalska izkušnja in iz tega porajajoč občutek za pesem, ki šele daje tej plošči pravo vrednost. Ali, zdi se, da te pesmi lahko napiše in posname vsak, pa vendarle podrobnejši posluh razkrije tisočere zamisli, zahtevne načine skladanja in pristno izvedbo. Dobrih 20 let v glasbi za Torija Kuda ni bilo zaman; šele skozi igranje v avantgardističnih zasedbah in solo improvizacije na klavirju so mu odprle oči in ušesa, sedaj tudi v 'najbanalnejše' oblike vnese dovolj svežine in prevratniškega duha, da bi jih težko pripisali komu drugemu kot le njemu oz. njim.
No, tudi Maher Shalal Hash Baz niso padli z Marsa. Osnovne premise njihovih pristopov so znane s plošč Mayo Thompsona in njegovih Red Krayola, tudi za Davida Thomasa je Tori Kudo že slišal. Pa vendarle je tu še ogromno manevrskega prostora. Maher Shalal Hash Baz so ga sicer ogradili s pop melodiko, a način, kako se lotevajo obdelovanja gradiva jim omogoča nadvse plodno bero. To, kar bi večina drugih previdno razporedila na tri, štiri albume, so Tori Kudo in njegovi vehementno shranili na en povprečno dolg album. Antologijski album!
(Rock Obrobje, december 2003)

Janez Golič