Intervju: Maja Vidmar

Vaša poezija je bila dobro sprejeta tako pri kritikih kot tudi širše med domačim bralstvom, dobesedno katapultiral vas je že pesniški prvenec Razdalje telesa. Čemu pripisujete uspešen prodor v pesniški svet?
Verjamem, da se razlog skriva v moji knjigi in njeni pesniški moči, če pa iščem druge razloge, ki seveda vedno so, je bil ta »prodor«, ki se ga zaradi kronične nesamozavesti in hkrati naivne samovšečnosti resnično sploh nisem zavedala, stvar naključja in kombinacije: delno pesniško zatišje mlajše generacije v tistem letu, pomanjkanje pesnic, očiten, a ne prepoznan vpliv »moške poezije« in erotična oziroma ljubezenska tema, ki je pri pesnici, posebno če občuduje moške, edina zares zaželena.

Leta 1984 so izšle pesmi v zbirki Razdalje telesa, edini knjigi s posvetilom njemu, izredna ljubezenska lirika, zaradi katere se vas je oprijela oznaka erotične pesnice, ki se vas drži še dandanašnji. Vaš komentar?
Tej oznaki se nisem nikoli upirala predvsem zato, ker sem to pesniško temo živela in pisala z vsem svojim bistvom in jo v poeziji v raznih inverzijah uporabljala za vsemogoče, pa tudi zato, ker ni imelo smisla upirati se. Seveda pa je ta oznaka požrla vse ostalo – mojo drugo in predvsem tretjo knjigo »Ob vznožju«, ki je zaradi preloma in tematske nejasnosti postala »nezanimiva«.

Značilen avtorski rokopis se nadaljuje v naslednjih pesmih, ujetih v zbirke Način vezave (1988), Ob vznožju 1998. Kdaj pesmi dozorijo, da se lahko rodijo v novo pesniško zbirko? Kdaj privre beseda na plan in kdaj se umiri? Je v ospredju tematika, občutje, vizualizacija, želja? Kako bi sama povzela kipenje svoje pesniške rasti, svoj razpoznavni zunanji, minimalistični slog, ujet v razmišljanja, slike, fragmente, ki so v bistvu lahko tudi ves svet?
Poleg strahotne domišljavosti, da lahko nekaj napišem, je tu še popolna ponižnost, da se mi lahko nekaj napiše. O tem kdaj dozori pesniška knjiga pri meni ni pravil, saj je to povezano z mojim dozorevanjem in samo deloma obvladljivo z ustvarjalno voljo. Intervali so različni in mučni. Slog pa je neločljivi del vsebine: čeprav hrepenim po sproščenosti, se mi samo v zelo natančnih medbesednih odnosih odpirajo dovolj široke palete pomenov. Včasih pretiravam, ko nisem bralcu čisto nič v pomoč. Pri zadnji knjigi sem zato razmišljala, da bi k nekaterim pesmim priložila drobne esejčke, pa me je ta trenutek slabosti na srečo minil.

Razpetost na dva dela, v začetku v ljubezni, kasneje pa tudi sicer v življenju, vas spremlja praktično od začetkov (najprej kot višek ljubezenskega akta, ki je razcepljen na dva orgazma, potem tisti večni razkol med ustvarjanjem in materinstvom, pa preskok med otroštvom in odraslostjo, med »mano« in ostalim svetom…). Kako vam pesniško snovanje pomaga preseči te človeške meje? (v pesmi Pošta npr. in vonjam/ in ne vem, / ali naj sprejmem / lačno dete, / ker jaz grem pisat/ pisat pisat; ali v pesmi Sredstva; samo da bi zaslišala šepet / med nama / še najraje iz navadnih besed.)
Res je razpetost, oziroma razkol, eno mojih občutij, saj je to eno temeljnih občutij sploh, a razkola med ustvarjanjem in materinstvom na srečo (vsaj na zavestni ravni ) ne poznam, kar ne pomeni, da se v odprtosti podpomenov s tem ne poigravam. Pri težkem in vznesenem nastajanju zadnje knjige »Prisotnost«, se mi je zgodilo, da so moje čudaške sanje postale del ustvarjanja. Nobenega dvoma ni bilo, da podhranjeni in raztelešeni otroci, ki sem jih sanjala, pomenijo nenapisane pesmi. Pesem Sredstva pa je čisto nekaj drugega, saj gre nič manj kot za nagovor boga, ki se je zazdel možen v kombinaciji z naivno, ponarejeno otroško perspektivo. Poezija pomaga preseči meje, tako da jih otipa, zariše, utelesi…

Kaj vam pomeni pesem, poezija, ustvarjanje? Izkušnjo ali hrepenenje, željo, beg ali uvid?
Vsi se hočemo dotakniti nečesa svetlečega. Ali je to uvid? Poezija je eno od sredstev, ki nas kot bralce in kot pesnike pušča trepetati na pragu, oziroma je sama trepetanje z obeh strani. Pisanje je, ko poteka, veliko zadovoljstvo, ki pa zahteva svoj čudni davek.

Svojo poezijo aktivno predstavljate tudi v živo, na raznih festivalih doma (Vilenica, Medana, Živa književnost, Mesto žensk ...) in po svetu (Nizozemska, Češka, pa Italija, Avstrija, nekdanja Jugoslavija, Avstralija …). Kakšno mnenje imate o literarnih festivalih? Kaj je tisto največ, poleg promocijskega vidika, kar vas žene na ta popotovanja? Ali obstajajo razlike v sprejemanju poezije doma ali v tujini, tu mislim na tisto dovzetnost, sproščenost in milino sprejemanja tujih svetov, kaj menite?
Celo meni, ki sem precejšnja patriotka, se zadnja leta »vzdušje« v Sloveniji zdi ozko, dušeče in mrzlo. V tujini se lahko (na svoje veliko presenečenje), seveda zgolj kot hipna obiskovalka, naužijem spoštovanja, ki pri nas ni ravno udomačeno. Na jugu spoštovanja do sebe kot ženske in na severu spoštovanja do sebe kot človeka. Saj ne da bi zamenjala, je pa osvežujoče. Poleg tega imam resnično veselje do občasnega druženja s kolegi in kolegicami, kolikor jih je. Rada potujem z njimi, rada poslušam in sem poslušana. V tem sem izjema, saj pesniki in pisatelji večinoma zavijajo z očmi, če pomislijo, da se bodo morali prenašati. In v ozadju je vendarle literatura – včasih slaba, včasih izrabljana, včasih pa nova in navdihujoča, in nekako pride do mene, tudi recimo na branjih.

Ne izogibate se »ženskih« branj. Kakšen je vaš pogled na t.i. žensko pisavo, žensko senzibilnost, ki jo (ali pa ne) začutiš skozi različne percepcije napisanega?
Nič se ne bom sprenevedala, da znam odgovoriti na to vprašanje, ker ne znam. Učim se šele, razmišljam… N ajtežje in najbolj nevarno je definirati, kako se ženska pisava sploh kaže. Če pa res obstaja ženska pisava, potem obstaja tudi moška, s to razliko, da zaradi »večnih« zgodovinskih okoliščin ženska pisava nima kontinuitete in vznika vedno na novo, moška pisava pa ni čista, saj so jo soustvarjale ustvarjalke in bralke. Če res obstaja ženska pisava, potem jo lahko piše tudi moški in obratno. Če se vsaka pomembna lastnost vtiskuje v pisavo, zakaj se ne bi ženskost ali moškost, toda zakaj je to pomembno in zakaj se o tem razmišlja samo v zvezi z žensko pisavo? Ali zato ker so se ženske naučile brati moško pisavo, moški pa ženske ne, ker jim ni bilo treba in jim vzbuja nelagodje? Ga vzbuja tudi ženskam? Nekateri na taka razmišljanja reagirajo dokaj panično: poezija je ena in je lahko le dobra ali slaba. Pa še res je, vendar…

Kaj vas danes v svetu literature še posebej navdihuje, vznemirja? Kaj trenutno berete? Kako bo potekala promocija zbirke Prisotnost po Sloveniji?
Lažje povem, kaj me ne navdihuje – cinizem, ki kot da ga je vedno več. Čeprav tudi cinizem spada v literaturo in upam, da v mojih pesmih, ko ga uporabim, deluje kot zarotitev proti samemu sebi. Trenutno po naključju berem Baldassarjevo potovanje Amina Maaloufa, pred tem sem (spet slučajno) prebrala odlične Zgodbe na dušek Lili Potpara. Delimir Rešicki mi je s Hrvaške poslal novo zbirko, ki jo z užitkom berem, poleg pa bolj počasi Derridajev Dar smrti. Preveč naenkrat pravzaprav. Zelo se veselim predstavitve v knjižnici v rodni Novi Gorici v novembru in to je zaenkrat tudi vse.

(Književni listi, Delo, 2.november 2005)

Varja Velikonja