STEPHEN MALKMUS
Stephen Malkmus
(Matador/Domino, 2001)
CROOKED FINGERS
Bring On The Snakes
(Warm, 2001)
S sporazumnim razpadom skupine Pavement se je več kot simbolno končalo zlato obdobje 'indie' rocka. Na obzorju ni videti dostojnih naslednikov, Fuck so le preveč razseljeni, najboljši časi Guided By Voices so za njimi, medtem ko so Yo La Tengo, Mercury Rev in High Llamas odsanjali v druge sfere. Ostali so se razšli oziroma posvetili samostojnim projektom, pred kratkim člani Archers Of Loaf, pred njimi že Pixies, Throwing Muses, Boo Radleys…Že pri Pavement je bil Stephen Malkmus glavni avtor glasbe in besedil, pevec in kitarist. Njegov prvenec tako zlahka smatramo za nadaljevanje zadnjih plošč prejšnje skupine, predvsem albumov Terror Twilight in Wowee Zowee. Sedaj, ko ga spremlja le osnovna ritem sekcija, se je lažje izpostavil predvsem kot avtor pesmi in omejil tiste norčave izpade, ki so ločili Pavement od tisočev drugih kitarskih skupin. S tem se je približal svojim koreninam, tistim, ki so preproščino rock'n'roll izrazoslovja povzdignili na raven umetnosti. Jedro njegovih pesmi običajno tvori razpoznaven kitarski rif, ki ga nadgradi z domiselnimi preigravanji dveh ali treh kitar, ne prav daleč od početja newyorških legend Television (kvartet se v drugo vrača na odre). Ve, kje so meje kitarskih izletov, meje, ki držijo pesem pod enotnim naslovom. Uživa v igranju in uživa predvsem zase, nepretenciozen in iskriv je v besedilih, tudi ranljiv. Ima naraven dar za izpeljave melodij, spretno jih izmakne cenenim vzorcem, spelje na svoje. K stoični drži, samozavedanju in samoobvladovanju, verjetno pripomorejo tudi leta. Ko se prizemlji, se približa zakrčenemu Louju Reedu, pa še vedno z nasmehom na ustih. Prihodnost (mu) je zagotovljena.
Za razliko od Malkmusa, je Eric Bachmann že med delovanjem v Archers Of Loaf silil na svoje. Dva prijetno odtrgana albuma pod imenom Barry Black sta napovedovala nepredvidljive smeri nadaljnega razvoja, zagotovo pa pokazatelja, da Eric prekipeva od zamisli, ki jih v okviru rockovskega kvarteta ni mogel izpolniti. Crooked Fingers je skupina, kjer drži vse vajeti v svojih rokah, je avtor vseh pesmi in besedil, prav tako glavni izvajalec. Prav zato je album Bring On The Snakes zvočno preprost, osnovan na kitarskem fingerpicking slogu igranja z neznatnim odmerkom semplov, zgolj spremlja vokalno linijo (prav v obratnem razmerju kot npr Gastr Del Sol). Pesmi so daljše pripovedi, urejene v skrbnih rimah in podane z natančnim vokalom. Moti lahko pretirano izražena artikulacija, nenaravna grlenost glasu, ki se želi približati zgodnjemu Toma Waitsu ali Marku Laneganu. Morda je tako celo bolje, kajti ko sprosti glasilke in zapoje z naravnim glasom, se prelevi v folkerskega Bono Voxa.
Vseeno, album prinaša nekaj uspelih pesmi, ki po ustroju spomnijo na najboljše Dylanove stvaritve, seveda s sodobnejšim izhodiščem. Na Erica Bachmanna, naj objavlja plošče pod katerim koli imenom že, bo potrebno biti še pozoren.
(Muska)
Janez Golič
