I'M A MAN
Sex, Gods and Rock'n'Roll
Ruth Padel
(Faber and Faber, London 2000, str.358)
Rokovska glasba in stara Grčija? Kaj imajo danes skupnega rokenrol in grški miti?
Rok je le delček tega, kar se je v zadnjih petdesetih letih dogodilo, od revolucij, različnih rasnih in seksualnih trenj, zgodovinsko gledano je tesno povezan z odkritjem elektrike, iznajdbo telefona, fenomeni najstništva, holivudskimi vesterni, Vietnamom. Rokovska kultura je kot produkt zahodne kulture nedvomno prispevala zvrhan koš mitov, simbolov in določenih kulturoloških sprememb. Preplet vseh teh pojmov in sprememb je poskušala v skupnem kontekstu, v katerem se je rok kot fenomen razvijal, raziskati avtorica Ruth Padel v knjigi I'm A Man. V drzni in izvirni študiji razgrajuje moške sanje o seksu, nasilju, svobodi, mizoginiji in črni strani rokovske zgodovine, naniza na stotine prepletenih poti glasbenih in kulturoloških vplivov, primerja kitarskega heroja z mitično močjo glasbe, opere, grškega teatra.
Ena najpomembnejših sestavin študije prihaja iz vzorcev, kako čustvujemo, kaj je človek, kakšna so njegova občutja, in predvsem, kako ovrednotiti lastno željo. Kdo je ta moški, ta junak, razgaljeni ljubimec, oborožen vojščak, kreator, ljubljeni otrok? Specifični načini občutenj, klišeji in stereotipi, so bili dolga leta del zahodne slovnice upanj in sanj. Najdeš jih povsod, v pesmih, novelah, filmih, TV reklamah. Toda Padelova zagovarja tezo, da so prve oblike zgodb in vzorce odnosov našli v grškem mitu.
Ali pa drugi sklop vprašanj in razmišljanj, ki vrta v smeri, kaj je naravno? Danes jemlje popularna kultura vse baročne manifestacije rokovskega razkazovanja, tako obnašanje rokovskih fanov, kakor rokovskih zvezd. Nek profesor glasbe zatrjuje:«Ena od specifičnih glasbenih karakteristik je, da se pojavi kot naravni produkt, da govori v nekem univerzalnem jeziku.« Toda to je iluzija. Rokovska avtentičnost, tako avtorica, je deloma razredno pogojena, deloma pa izhaja iz bolečine, punk je bil npr.avtentičen. Rokovske sanje o verodostojnosti in primarnosti se simbolno začenjajo s črno. Ne samo s črnimi jopiči raznih vrst, temveč glasbeno, kulturno, osebno, spiritualno in simbolično. Srž roka tiči v tem, kaj pomeni črno belemu. Avtorica svoje teze potrjuje z dejstvi. Tako je blues postal ideal glasbene avtentičnosti v Ameriki v tridesetih letih, ko se je črni pevec Leadbelly začel množično prodajati belski publiki in tako ustvaril »folk« tržišče, ki je kasneje kupilo še Woodya Guthrija in kasneje še Dylana. In vendar, kaj bi lahko bilo v glasbi še »avtentično« ali »naravno«? Poseben zvok, instrument ali stil? Zaključek izpelje povsem v svojem stilu, ko zatrjuje, da se glasbo dela, podobno kot mite ali moške fantazije o ženskah. Lahko je torej naravno »delati« glasbo, toda glasba sama po sebi ni naravna.
Tudi Ruth Padel se v knjigi ne izogne osnovnemu vprašanju distinkcije med rokom in popom in naniza izbor najbolj tipičnih različic odgovora. Pop je umeten, produciran, komercialen in esencialno feminilen (karkoli že to pomeni). Rok je transgresiven, moški in umetniško voden. Rok mora iti do konca in čez, ima svoje običaje. Pop je evropska harmonija, rok je povsem afriški in ritmičen. Veliko ljudi, ki so zrasli v osemdesetih letih meni, da je rok dolgočasen, mačističen in da se »jemlje« preveč zares. Paul Trynka, urednik revije Mojo je prepričan, da pomeni začetek roka pesem Beatlov Day Tripper, ki jo je navdihnil Bob Dylan z močno naglašenimi novimi liričnimi vsebinami, medtem ko postaja glasba vse »težja«. Poleg ostalega je rok želel biti bolj »intelektualen«. Ruth Padel je prepričana, da je danes nasprotje med rokom in popom le še usedlina časa. Gre preprosto zato, da imamo na eni strani glasbo, ki jo občudujemo, spoštujemo, in je originalna, dih jemajoča, vznemirljiva in na drugi strani glasbo, ki NI vse to. K avtentičnosti glasbe veliko prispeva tudi način, kako pevci in pevke izrabljajo svoje glasove, kako le ti zvenijo. Ženski glasovi tipa P.J.Harvey, Sinead O'Connor, Tori Amos, k.d.lang, Shirley Manson, Kristin Hersh in Liz Phair se slišijo odločno, močno in samozavestno, medtem ko ogromno število predvsem pop ženskih vokalov zveni enako pocukrano.
Knjiga I'm A Man ne ponuja definitivnih zaključkov, tudi ni zapis rokovske zgodovine ali morebiten zemljevid rokovske moškosti. Ob prebiranju se ti dejansko porajajo določena vprašanja, ki jih je avtorica vtkala v svojo glomazno študijo. Ruth Padel je bila deležna izrazito klasične izobrazbe, ob poeziji, klasični glasbi in študiju antropologije je k rokovski tematiki pristopila povsem sveže, neobremenjeno, brez predsodkov do vsebin. Avtorica zagovarja svoje morebitne stranpoti s tem, da je izredno težko artikulirati fenomen roka kot celote. Za popolno osvetlitev pojma je nujen pogled v preteklost. Padelova se poslužuje primerjav z opero in njenimi tipičnimi teaterskimi moškimi, kastrati, moškimi, ki pojejo ženske vloge, pa z grško dramo.
Ruth Padel je začela pisati knjigo o ženskah, operi in želji, ki zajema časovno enormno obdobje od leta 500 pred našim štetjem do leta 1970, ko so za ženske na odru še vedno pisali besedila v glavnem moški. Kako naj ženske spoznajo, kako se sliši njihova želja, hrepenenje, če pa so načini izraženi skozi moška »navodila«?
Rokovsko glasbo so ustvarjali v glavnem moški in je že v sami osnovi zelo moška. Ob študiju je avtorica prišla do zaključka, da je rok nekaj, kar se je ustvarilo kot glasnik moške radosti, kljubovanja in potrebe. Gre za mešanico emocij, ki kakor to čudno deluje v roku, bazirajo na mitičnih povezavah med moško seksualnostjo, agresijo, napetostjo in nasiljem. Povezave, ki so osnovne tudi grški umetnosti. Ali se vse v roku, tudi ženski rok, na koncu vrača k moškosti?
Ruth Padel je v knjigi izpostavila predvsem poti rokovskih umetnic, ki so se spoprijele z zidom moškosti, na katerega so naletele. Podobno kot ženske pesnice so morale poiskati izhodiščno točko lastnih reakcij do žanra in njegovega tradicionalnega pogleda na žensko. Da je avtorica prišla do določenih zaključkov, je morala poiskati neko genezo in spoznati sestavine te »moškosti«.
Knjigo je razdelila na tri velika poglavja, in sicer se v prvem poglavju ukvarja z Miti, seksom in elektriko, v drugem razčlenjuje Utelešenje, v sklepnem delu pa določa Razmerja in razne izme: mizoginijo, cross-dressing in oboževalce. S pesniškim smislom za lepe asociacije in fanovskim občutkom za ljubezen in slavo prebiramo študijo o roku, ki žarči svojsko magično in mitično resonanco, mestoma je sicer diskutabilna, provokativna, deloma je kulturološko zgodovinska, deloma psihološka, deloma muzikološko analitična, obogatena z živahnimi anekdotami in intervjuji z vodilnimi rokovskimi kritiki in glasbeniki, kakor tudi opernimi skladateljiin pevci. Impresiven je seznam študijske literature, od koder je avtorica črpala snov za svoje teze.
Rokovska glasba je, trdi Padelova, utrla novo pot sintagmi »I'm A Man«. Kdor je rasel ob rokovski kulturi je lahko svoj odnos do sveta osnoval na specifični mešanici antagonizma in zabave, ki jo je oblikovala rokovska mitologija. Elvis je imel enak vpliv v Indiji kakor kjerkoli drugje. Prva plošča, ki sem jo kupil, je bila Heartbreak Hotel, je izjavil Salomon Rushdie. Rok dejansko dosega največje efekte v čudno nepredvidljivih smereh, je oseben in obenem medgeneracijski. Zvoki, ki so te obkrožali, ko si odraščal, lahko vplivajo na to, kako glasbo občutiš in slišiš danes. Tako bo na primer na albumu Mezzanine (1998, Massive Attack) oseminštiridesetletnik, ki je zrasel ob Stonesih slišal predvsem kitarske sole, dvaintridesetletnika, ki je zrasel ob punku, bodo vznemirili bobni in bas.
V zaključku knjige se tudi Padelova zadrži ob večni dilemi, ali je rokovske igre danes konec. Mnenja gredo v dveh smereh, prva zagovarja stališče, ki ga je že leta 1978 sprožil Dylani: »Definitivno. Z rokom je konec. Živimo v kulturi semplanja. Vse kar slišim, je od nekod sposojeno.« In drugo, ki je temu diametralno nasprotno: «Nikakor! Rok je še vedno tukaj, se spreminja. Tu je klasičen rok, tu so bendi kot Oasis, kot njihovo nasprotje bendi tipa Cornershop, pa odlična lirika, inovacije, Massive Attack…«.
Knjiga I'm A Man razgrajuje rokovski fenomen skozi pogled Ruth Padel, ki je vključno z naslovom vred, žal še vedno precej klišejski. Preberite in presodite sami.
(Muska, november/december 2003)
Varja Velikonja