MANYFINGERS
Our Worn Shadow CD+DVD
(Acuarela, 2006)
Pod imenom »skupine« Manyfingers se pravzaprav skriva le en član, multiinstrumentalist Chris Cole, ki, kot napeljuje že ime, igra z »mnogimi prsti«. Kalil se je v skupinah drugih, tam je vedno imel obrobno vlogo, ki mu je očitno po letih tovrstnega udinjanja, presedla in odločil se je za svoj avtorski projekt.Temu, kar se je naučil pri drugih ne more in verjetno niti noče pobegniti. Igral je namreč v mnogih skupinah iz podzemnega Bristola, bil je član Third Eye Foundation, tudi Movietone in Soaze. Kar počne pod svojim imenom je še najbližje početju Matta Elliotta oziroma sta se oba nekje vzporedno gibala v isti smeri. Iz mračnjaškega, industrijskega drum'n'bassa, ki sta ga zganjala v Third Eye Foundation, sta prešla v bolj minimalistično, introspektivno in organsko glasbo, ki sta jo - spet vzporednica – oba zabeležila na dveh solističnih ploščah.
Torej je Our Worn Shadow že 2. album Chrisa Colea oziroma Manyfingers in po slišanem ne namerava ostati v senci… Resda se njegove kompozicije običajno začnejo s ponavljajočimi frazami na klavirju po vzoru Terryja Rileya ali Philipa Glassa, a počasi prerasejo v večplastne in razgibane skladbe. V ključnih trenutkih, takrat, ko Chris ne more več obvladovati vseh aspektov zamisli, se mu pridružita še trobentač Aaron Dewey in pevka Ida Affstad. Takrat se odpre vizualni plan, Chris nas popelje v abstraktne prostore, v težko določljive zemljepisne in časovne koordinate.
Tu bi lahko izpostavil poglavitne razlike do njegovih najbolj očitnih vzorov, do Matta Elliotta in naprej do Yanna Tiersena. Matt ima za svojo glasbo vnaprej postavljen določen koncept, vizijo, kako naj bi zvenela in na kaj naj bi poslušalca napeljevala. Yann Tiersen je v tem smislu še bolj dovršen, njegove skladbe imajo nit, nosijo dovolj izrazito melodijo, čeprav vsako postavljeno v »drugo filmsko sceno«. Manyfingers pa se predvsem »igra« s teksturami, gradi nedoločeno vzdušje, lagodno preskakuje od minimalističnih klavirskih pasusov preko lagodno ritmičnih sinkop do ambientalne elektronike. Če igra na špansko kitaro, to še ni flamenko, s harmoniko ne pleše po pločnikih Pariza, s čelom pravzaprav le veže sestavine. Skratka, brez trdne zaslombe v konceptu, vnaprejšnjih zamisli, Chris prevečkrat pade v zgolj glasbeno kuliso. Davek na izmikanje žanrskim opredelitvam, eksperimentu s poslušalčevimi pričakovanji, nasilni izvirnosti.
Kar bi uganili le na podlagi poslušanja, se izkaže z gledanjem. CD plošči je namreč dodan DVD s šestimi koncertnimi posnetki, ki jih je Chris naredil na odru sam. Ne s pomočjo trakov ali prenosnih računalnikov, ampak z zankanjem lastnega igranja. Potem te zazankane posnetke nalaga enega na drugega, odvzema in dodaja po občutku. Končni vtis ni dosti drugačen od igranja veččlanske skupine. Čez držanja usode v lastnih rokah ga pač ni.
(Rock Obrobje, julij 2006)
Janez Golič
