Intervju: Marina Gržinić


Filozofinja, video umetnica in esejistka dr. Marina Gržinić je pronicljiva in živahna sogovornica. Tema najinega tokratnega pogovora je izid preglednega zbornika Trenutki odločitve (ZAK, Ljubljana 2006), ki performativno, politično in tehnološko ponatisne njeno umetniško pot in nenehno refleksijo, ki jo aktivno živi od leta 1982 pa do dandanašnjih. Avtorica je doma in v tujini samostojno ali kot urednica objavila osem knjig, predava na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju, je raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani, kot svobodna kustosinja in teoretičarka novih medijev in tehnologij je pogosta gostja mednarodno priznanih razstav in razprav. Je nepopustljiva, strastna in živahna feministka za vse čase, njen tako drugačen in neobremenjen pogled na življenje in umetnost, pa je v dandanašnjem času prej izjema kot pravilo. Razlog več, da sva v klepetu izpostavili najljubši umetniški medij in predvsem kritičen pogled na stanje duha v kulturi in politiki domačega prostora in širše.

Trenutki odločitve je knjiga, ki z veliko entuziazma s tvoje in Tanjine (urednica T.Velagić) strani pred bralca razgrinja obdobje delovanja v dvojcu z Aino Šmid. Zajema obdobje od leta 1982 do 2005 in predstavi predvsem področje video umetnosti, vajina filmska in interaktivna večmedijska dela. Kako bi danes ocenila burna leta ustvarjanja in kaj bi na tej poti spremenila, če bi lahko?
Ob video praksi živi tudi področje teorije videa in umetnosti na sploh; poudarek je torej na teoriji, saj sem prepričana, da knjiga ni arheologija neke prakse, ampak teoretizacija s pomočjo interpretacije teoretično umetniškega udejstvovanja na določeno prakso. Z Aino Šmid delava v okviru umetniške video prakse, sama pa se vzporedno ukvarjam še s teorijo. Vprašanje teorije video medija je kot ekspozicija, osvetlitev, ali če se izrazim v govorici današnjega časa, je kot obsevanje metastaz videoumetniških  praks. Osemdeseta leta 20. stoletja predstavljajo drugo rojstva video medija, čas, ko se je iz neke konceptualne geste medij spremenil v politično orodje. To je bil tudi čas  rojstva politične umetnosti na Slovenskem, ko se je namesto ontologije biti  konstituiral politični subjekt  v polju sodobne umetnosti in kulture. Kdo je ta politični subjekt? Politična sila, ki je zahtevala povsem drugačno premišljevanje o umetnosti, ne le kot o polju ustvarjalnosti, pač pa kot o prostoru politične emancipacije in akcije. Tudi danes ne bi nič spreminjala, prepričana sem celo, da smo še premalo politizirali celotno polje. Danes živimo v konzervativni malomeščanski družbi pridnih potrošnikov; slovenski sodobni prostor je med drugim tudi prostor, ki nima več niti enega neodvisnega časopisa.

V intelektualnem delu M. Gržinić je izredno težko potegniti vzporednice med umetnostjo, politiko, estetiko, ker v svojem najmočnejšem umetniškem izražanju, (video kratki film) efektno in ekspresivno združuješ v enem segmentu praktično VSE od prej naštetega. Kaj torej odločilno poganja tvojo umetnost? Kaj je prvi in prvinski vzgib, na osnovi katerega zasnuješ delo?
Teorija. Toda ne katerakoli, ampak leva, marksistična, aktivistična, post-kolonialna, kiberfeministična in postsocialistična, ki lahko politizira in radikalizira celotno področje umetnosti in kulture ter ponovno odpre vprašanje razrednega boja in ideologije  v družbi in umetnosti.

Kako nastajajo tvoji videofilmi? Kako se usklajujeta z Aino, koliko koperativnosti je med vama in kako izbirata sodelavce?
Vsak najin video ali interaktivno delo je strogo premišljena zadeva. Vprašanje o možnostih produkcije je sestavni del samega dela, določa njegovo estetiko. Video je skupinski projekt, nastaja v partnerstvu s snemalcem in montažerjem, igralci in produkcijsko hišo. V zadnjih letih je v Sloveniji izjemno težko delati; veliko sodelujeva z video produkcijo Kregar: če delaš v njihovi produkciji točno veš, s kakšno ekipo lahko računaš, saj to določa celotno estetsko strukturo, filozofijo video dela in politiko izbire igralcev. Pri delu sva namreč zelo »marksistični«, metafizika ustvarjanja postane operacija denarja, politika selekcije in taktika snemalne knjige; delitev dela je zadeva afinitet in pristojnosti, ki so se zgodovinsko izoblikovale v  tem najinem skorajda  25 letnem skupnem udejstvovanju na področju video umetnosti. Tu ni neke psihologije, bolj kot z željo imamo opraviti z gonom, da pač vztrajava na  konceptualizaciji video medija. Lahko delujeva tudi drugače, ali delava od prve črke na papirju do dolgih sestankov produkcije skupaj, ali pa imava vsaka  svoje interesno področje; lahko sva pravi postmodernistični komisarki, povsem predani materialnosti video medija, brez hierarhije in tudi brez lažnega sožitja. Žene naju 25 let skupnega dela, to je tudi zgodba o prijateljstvu. Saj bi lahko vsaka od naju delala po svoje,  po 25 letih znaš vse!   Preprosto rečeno, če ne bi delali skupaj  na področju umetniške video prakse, bi umanjkala antiteza!

Trenutki odločitve, vajin video iz leta 1985, je vir nenehnega in večnega navdiha, ki presega majhnost in zatohlost domačega okolja, čeprav ostro dreza v samo jedro spora slovenskega naroda. Na žalost je še vedno zelo aktualen tudi v današnjem trenutku, ko se v Sloveniji ponovno bije kulturni boj kot rezultat močno spolitiziranih razkolov. Kaj bi v tem kontekstu danes dodala ali posnela na novo?
Dodatek je nastal že leta 1986, ko sva posneli 16 mm film Doma, ki temelji na Kocbekovih dnevnikih. Da bi lahko razumeli, zakaj je film  Trenutki odločitve obležal v bunkerju do današnjih dni, sva morali uporabiti video medij. Razbere ga lahko samo tisto, kar je tehnološko nadgrajeno filmu, radiografija se vstavlja med filmskimi sličicami. Le video je lahko pokazal na filmsko zamolčano zgodovino Trenutkov odločitve, tako v sliki kot  v tekstu. Toda, da bi naslikali zgodbo, ki bi temeljila na prepovedanem tekstu, sva morali posneti film! Eksperimentalni film Doma narejen v maniri Hitchcocka, je lahko edini narativno, politično in estetsko ustrezal Kocbekovi (avto)destrukciji. Danes je preprosto potrebno posneti sodobni film, ne zgodovinski,  ki bo to sodobno  slovensko sceno  alokacije kapitala, divjega neoliberalizma in sodobnega šovinizma in rasizma povezal s preteklostjo. V tem obstaja močna kontinuiteta in ta je zares srhljiva.

  V tvojih delih tu pa tam naletim na odkruške avtobiografskega, pravzaprav je tvoja umetnost izliv in izpoved tvojega načina razmišljanja. Pa vendar, danes me zanima nekaj čisto navadnih, banalnih zadev; kot na primer naslednja; koliko se je Marina spremenila v vseh teh letih javnega nastopanja in umetniškega delovanja? Koliko nepomirljivega je še vedno v tvoji duši in razumu?
Vedno gre tudi za elemente  avtobiografskega, toda pomembno je kako individualno zgodovino povežemo ali križamo z  zgodovino medija. Nezadovoljstvo nikoli ni dovolj, da naredimo resno delo. Resnično nezadovoljstvo je  pomembno, saj jasno in odločno izpove, da se nismo začeli ukvarjati s teorijo ali videom kot pozo, ali za okras, ki se lepo poda recimo današnjemu »kvazi« intelektualizmu nekaterih v medijih prisotnih otrok nove in na hitro skrpane slovenske politične nomenklature. Čeprav je pozerstvo teh otrok razvidno iz načina, kako pišejo in katere teme izbirajo, je žalostno, da je sprejeto kot nekaj povsem normalnega. Prepričana sem, daj takšne  prazne in grde(!) genealogije za nas, nekdanje eks-jugoslovanske (i)migrante ni mogoče izrisati, zato pa ostajamo prezrti v domačem kontekstu. Doma se nas  sramujejo in se nas otepajo! A kaj drugega pa lahko pričakujemo, ko so parametri domačega prostora nacionalizem, šovinizem in rasizem, vse v službi kapitala. V tujini  pa  se z nami kitijo in nas predstavljajo kot redke primerke slovenske zgodbe o uspehu. A vse to lahko izjavim, ker  sem navsezadnje  raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU in profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju. Jaz sem torej lahko precej mirna, a ne?

Kdo ti je v vseh teh letih stal najbolj ob strani; družina, mama, kasneje mož…Sprašujem zato, ker v tvojih knjigah zasledim tople in iskrene zahvale domačim, še posebej mami in možu, kasneje sinu… Kakšno oazo ti je nudil dom kot najstnici in kako si kasneje uspela ustvariti simbiozo s partnerjem, ki navdihuje tvoje delo še naprej? Kaj porečeš?
Podajamo se v nevarne vode osebnega, o  lastnem intimnem, domačem življenju (možu, sinu in o moji mami)  brez velikih besed rečem, da so temelj mojega življenja, brez tega zelo intimnega, ne bi bilo tudi  velikega raziskovalnega dela. Toda v teh okoliščinah ne vidim nobenega herojstva, veliko večje herojstvo je, če imaš delavsko plačo, moža brez službe, nekaj otrok, delaš 40 let v Sloveniji, in te vsi zmerjajo za južnjakinjo, in otroke prav tako, si nenehna tarča neverjetnih rasističnih in šovinističnih zgodb v medijih. Resnica pa je, da imaš državljanstvo, da redno plačuješ davke, da si v teh 40 letih še kako prispevala v bruto nacionalni dohodek prej skupne in danes samostojne države in tudi glasovala za neodvisno Slovenijo! Kot navadna delavka brez poznanstev trepetaš za prihodnost lastne družine, saj ne veš, kdaj boš ostala na cesti. To je zame »zares« navdih, kajti to je  groza, to je biopolitika intime in beda vsakdanjika. Moja intimna zgodba je v primerjavi s takšno realno zgodbo nepomembna.

Kako usklajuješ in dopolnjuješ ta dva svetova, osebnega in umetniškega, gledano skozi različna obdobja v tvojem življenju?
Na zelo preprost in duhamoren način: delam, in to neprenehoma. Kar pa ni najboljši odgovor, toda ne da se mi govoriti o nekem ustvarjalnem ravnotežju in drugih oblikah new age ideološkega poneumljanja. Ni ravnotežja, ampak povsem naporen vsakdanji delovnik. Toda, če bo to morda všeč kakšni duši, ki bo v tem razbrala mojo protestantsko etično držo naj povem, da se tako le izkaže, kako smo prek lastne ujetosti v navidezno ustvarjalno življenje, ko si rečeš, kako sem produktivna, in ti potem vsi zavidajo, dodobra  ujeti v kapitalistični stroj. Zato skušam oblike odpora nenehno razvijati in  vzdrževati skozi teoretično delo.

Kaj te je na primer navdihovalo kot najstnico, kaj si brala in kaj te najbolj revoltira danes?
Lacan, Žižek, Althusser, Sloterdijk, s temi pisci sem zrasla ob gledanju ameriškega  filmskega undergrounda, nemškega  filma in francoskega novega vala ter Petrovića, Makavejeva in Rose von Praunheim. Večkrat sem že poudarila, da brez punka, radia Študent, Škuca, slovenske gej scene in alterprodukcije, ne bi nikoli zares odrasla, to so bili moji očetje. Matere? Ob Nadiji vsekakor nekaj udarnih feministk, kot so Žarana Papić, Rada Iveković in Rosetta Brooks  ter njeno pisanje v  londonski reviji ZG iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Jezi me, da nimamo v Sloveniji časopisa, ki bi lahko bil platforma nove politične leve  scene, ki bi pokrival nova dogajanja na kulturni, politični in družbeni sceni. To se mi zdi nekaj, kar pelje v simbolno smrt slovenske neodvisne scene.

Veliko potuješ, predavaš na Dunaju, zaposlena na ZRC v Ljubljani, vsaj na zunaj torej idealne delovne razmere in pogoji tako za teoretični kot praktični razvoj in delo. In vendar si nezadovoljna nad sprejetjem tvojega dela doma; očitaš manjko kritiškega odziva in vsakršne refleksije. Čemu to pripisuješ?
Mislim, da je to povezano z zmanjševanjem  kritične mase nove generacije v Sloveniji ali celo z nezmožnostjo ustvarjanja pogojev za razvoj  in artikulacijo nove scene,  ki bi se lahko vzpostavila kot nova politična in kritična sila. Dogaja se nam nekaj, kar ima zgodovino in se da zelo lepo analizirati kot kontinuiteta starega socialističnega režima in sedanjega desnega populističnega režima. Potrebno je izpostaviti tudi  celotno desetletje politične, tako imenovane leve opcije na oblasti, ki ni naredila nič drugega, kot da je za seboj pustila puščavo: kup ne sprejetih odločitev in zakonov. Strinjam se z Natašo Velikonja, ki je zapisala, da je ne skrbi desna opcija, ampak izostala analiza tega, kar ni naredila levica na oblasti v prejšnjem desetletju. No, ta izostala analiza je nekaj, kar ni bilo izpeljano  niti za kulturno in umetniško produkcijo osemdesetih in devetdesetih prejšnjega  stoletja; zanimivo, da je niso bili zmožni podati prav tisti, ki danes uradujejo na Univerzah in se prodajajo kot levi kulturniki, filozofi in intelektualci. Rastko Močnik ima povsem prav, ko zapiše, da je edino polje, ki si ga veselo delijo levi in desni, pravzaprav  rasistična in šovinistična zgodba o nacionalni samobitnosti, ki se boji  udora vsakega sodobnega  političnega aktivizma in radikalne teorije.

Ima mogoče to kakšno povezavo tudi s spolom, koliko so se na področju spolov, uredile razmere v prepoznavnosti in vidnosti? Ženske v umetnosti v Sloveniji, nekoč in danes? Prepoznavne ženske performerke, kulturnice, političarke, revolucionarke, anarhistke? Kje so in zakaj jih ni?
Zakaj jih ni?  Ker je scena tudi tu povsem mačistično konformistična. Tiste ženske, ki pa so na oblasti, odlično razkazujejo, da biološki spol nič ne pomaga pri ozaveščanju;  družbeni spol ( ti. gender) je predvsem zadeva politizacije  biološkega spola.  Političnost spola pa ni zadeva dnevne politike, ki servisira, pa naj bo to z moške ali z ženske strani, le kapital in na hitro spletene rodovnike denarja in moči. Kje so revolucionarke? To je zadeva vidnosti, boja in  interpretacije nekega prostora. Zgodovina je povsem konstruirana zgodba, to ni nekaj, kar se pokaže po naravni poti. Le populizem se dogaja narodu, revolucijo in tudi spremembe je treba izbojevati!

Ali meniš, da so se časi od takrat, ko so ženske tudi v samem jedru alternative gledali s kančkom moške »prizanesljivosti«, kaj spremenili? Koliko kilometrine in prepotrebne samozavesti na tem področju si pridobila z leti in kako ocenjuješ manko feministične zavesti na obeh straneh? Je feminizem res že passe? Ali drugače; kakšna je tvoja nadgradnja paradigme: kot ženska nimam domovine; moja domovina je ves svet…?
Prvič: alter scene ni več in to ni neka slovenska posebnost. Ta izostanek alternative je resen političen problem, je tema vsakega resnega teoretičnega in umetniškega udejstvovanja. Feminizem je passe? Kaj pa se dogaja z drugimi teorijami v tem prostoru? Poglejmo, kaj se je zgodilo recimo s teoretično psihoanalizo v tem prostoru? Sedaj, ko nimamo več smučarjev, so oni postali lokalne zvezde!  Vse to kaže na klientelizem in servilnost tega majhnega prostora. In tukaj ne gre za nobeno moralo ali etiko, pač pa se jasno kaže, kako se prostor gradi, kako se različni svetovi povezujejo in kako v bistvu drug drugega »podpirajo«.

A si pri sebi kdaj razmišljala v terminih spola? Še posebej te sprašujem kot teoretičarko in esejistko, znano po svojih radikalnih in poštenih stališčih do ženskega vprašanja. Podporna si do vseh obrobnih umetniških praks, ženskih še posebej, (ne nazadnje se glavni igralki v Trenutkih odločitve pogovarjata o ljubezni, odnosu do matere; in ne o višjih ciljih, ki jih ima istoimenski film), izpostavljaš osebne, včasih trivialne, obrobne zadeve, ki pa zadevajo BISTVO stvari. Uspešno in na novo redefiniraš poglede na umetnost, politiko, premeščaš topiko pogleda z nebistvenega k bistvenemu, koliko uspeš s tem motivirati zainteresirano javnost, študente, bralke in bralce? Kaj meniš?
Konstitucija prostora je skorajda filigranska strateška igra različnih institucij moči in različnih strukturnih posebnosti. Kaj je pomembno v nekem prostoru ni stvar naravnega zanimanja, ampak celotne strategije na videz nepovezanih povezav. Gre za strategijo oblikovanja prostora, ki poteka na videz povsem nepovezano, slučajno, kot nesreča ali katastrofa, toda če analiziramo nek prostor, vidimo, da ni tako. Če so  nulta točka slovenske scene šovinizem, nacionalizem in rasizem, potem je jasno, da se nekatera imena ne objavlja, ne recenzira, da se o njih ne piše, da se jih mirno spregleda. Ta konsenz je zadeva, ki gre onkraj individualnih in  psiholoških substanc, je strukturalna matrica organizacije nekega določenega prostora. Tako se naturalizirata šovinizem in rasizem, z naturalizacijo izbrisa določene zgodovine ali produkcije. Ko je Miško Šuvaković pred nekaj leti napisal knjigo o sodobni slovenski umetnosti in teoriji, ki je izšla v Kopru, nismo zasledili niti ene recenzije v slovenskem časopisju. Po drugi strani pa lahko povem, da sem letos junija (2006) imela predavanje v Londonu na City University. Po predavanju sem ugotovila, da mlada generacija bere moje tekste, se na njih sklicuje in pozna do obisti moje delo. Sveži doktoranti v središču globalnega kapitalskega stroja ne prepuščajo ničesar slučaju. In prav na te generacije tudi stavim in ne na salonsko malomeščansko srenjo in njen naraščaj, ki nima  kaj povedati.

V sebi združuješ prvine  specifične umetniške estetike (nabite s tvojo logiko in kredom), zdi se mi, da v enaki meri uživaš tudi v teoretiziranju, filozofiranju, kot tudi politiziranju. A ni to izredno težko in včasih tudi izključujoče?
Ne, ker vse povezuje koncept politizacije, oblikovanja ali analize oblik odpora tako tranzicije kot divjega neoliberalnega kapitalizma. Pokaže se, da je danes nujno povezovati, ali kontaminirati politiko in prav tako umetnost s politiko, če želimo vzpostaviti relevantno kritiko. Vendar pa ostaja odprto vprašanje, kako zadeve radikalizirati, kajti jasno je, da je teorija del industrije, da postaja  poza, da je intelektualna drža le okras, da  vse deluje preko procesa proizvodnje znamk; podobno kot Benetton ali Stefanel, imamo tudi teorijo in umetnost. To pa pomeni, da je danes bolj pomembno, na katere znamke se bomo vezali kot to, ali so te znamke sploh še sposobne kaj povedati.  A kaj, ko je tako »in« biti viden v družbi zadnje prazne teoretične kreacije!

V svojih delih (filmih, tudi esejih) spretno in živo vnašaš zate najbolj relevantne popkulturne vzorce, citate iz navdihujočih knjig, filmov, glasbe. Recimo, da so bila prav osemdeseta leta dobesedno vrelec umetniških praks, obe z Aino sta bili globoko zavezani rokovsko punkovski sceni, zgodaj sta oblikovali raziskovalno eksperimentalni način  delovanja in uporabe video medija.  Je videofilm torej tvoj umetniški otrok?
Ne, video v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je sestavljen iz več strukturalnih elementov, ki so bili del alter scene in politizacije sodobne slovenske scene. To pomeni, da so nastavki politizacije scene bili učinek marginalnih pozicij v novi glasbeni, umetniški in spolni sceni. Gejevska in lezbična scena je bila tista, ki je prinesla nove radikalizirane, ne samo estetske, pač pa tudi družbene oblike povezovanja. Brez coming outa homoseksualcev, njihove spolne pomladi, ki je bila mimogrede povsem politična, tako rekoč ne bi bilo niti slovenske pomladi!  Danes pa so prav zaradi izostale uradne interpretacije in populizma istospolni politični subjekti na Slovenskem fizično ogroženi, pretepeni.  To je grozljivo!

Vsega sem se naučil z gledanjem… Sama bi k temu dodala še, da sem se sama veliko naučila s poslušanjem rokovske godbe, branjem literature in gledanjem filmov… Skratka, vedno sem bila in sem ekstremna konzumentka tako imenovanih popularnih žanrov, ki so na lestvici vrednot še vedno pod t.i. visoko kulturo. Kdaj bodo razmerja predrugačena? Kje in zakaj torej še vedno manjko interpretacij teh vsebin in spodobne refleksije vseh popularnih žanrov?
Popularna glasba je odlična stvar, tisto kar je zastrašujoče je, kot je pripomnila Rose Reitsamer, sodelavka, s katero pripravljava knjigo o novem feminizmu in queer, ki izide na Dunaju leta 2007, »populizem« (značilnost novega fašizma sodobnih neoliberalnih družb). Tega je mogoče doma zaznati na vsakem koraku.  Poslušanje bosanskega reperja, ki živi v Zagrebu, Eda Maajke je v tem trenutku najboljša ljubezenska poezija in radikalna kritika psihološkega eksistencializma. No, v slovenski sceni tudi reper N'toko prav nič ne zaostaja! Njegov Slovenec (sem) je zabavna in bridka analiza, ki odlično secira sedanji slovenski populizem!

Je Slovenija, kar se tega reflektiranja tiče, v kaj slabšem položaju, kot so na primer kje drugje na svetu, v Avstriji, Ameriki, na Japonskem? Kako deluješ v tujini in kako se pri svojem delu počutiš doma? Bistvene razlike, ki jih čutiš pri delu doma in v tujini, in ali je to vprašanje danes, v dobi globalnih komunikacij sploh na mestu?
Kot redna profesorica na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju sem povsem vpeta v institucijo, imam dober vpogled v dunajsko sceno tudi prek svojih številnih študentov. Z njimi delam na več projektih politizacije umetnosti; gre za generacijo tam do 30 let, ki mi je v ponos in s katero sem pred kratkim izdala knjigo. Če se le da, objavljamo skupaj v časopisu, ki se imenuje Malmoe in je neodvisni  dunajski časopis, ki se kritično posveča vprašanjem antisemitizma. Povezana sem tudi z radikalnimi pozicijami v Beogradu, Zagrebu in Sarajevu. Letos bom skupaj z Walterjem Seidlom in Margarethe Makovec kustosinja projekta z naslovom No space is innocent, ki vsebuje razstavo, simpozij in filmski program, v okviru Štajerske jeseni, te pozicije tudi predstavila. Ni več nedolžnega prostora, zadeve so se zaostrile, ko se je pokazalo, da so nekoč radikalne teorije in umetniške prakse postale zgolj znamke nove slovenske in globalne kapitalske nomenklature.

Iz vseh izraznih oblik tvojega dela izkoči izredna družbena kritičnost, brez prilagajanja in konformizma. Staro geslo osebno je politično, v tvojem primeru torej še vedno živi. Kaj pa sicer? Zakaj meniš, da danes v Sloveniji, ponovno cvetita mizoginija, homofobija in zazrtost v ozke in nizke domače plotove?  Ali kot praviš sama, posledica takšne ureditve je tudi to, da biti ženska, posebej nebelka, ali prihajati iz držav zunaj EU, pomeni biti obravnavan kot mutec, ki je brez državljanski pravic. (video Vzhodna hiša iz l.2003)
Zato, ker je sodobna globalna kapitalistična scena vpeta v biopolitiko. Biopolitika pa deluje po sistemu vključevanja in izključevanja. Odličen primer te biopolitike je recimo Metelkova. »Metelkova« je danes postala del načrtov mestne ljubljanske  politike, del graditve ti.  Miniature dunajske muzejske četrti v Ljubljani, vse z z namenom, da se mesto Ljubljana reši  neodvisne scene na Metelkovi. Paradoks pa je, da je mesto Ljubljana ugrabilo idejo Metelkovcev, ki so že leta 1992 predlagali ustanovitev prostora neodvisne kulture na Metelkovi. Homofobija in mizoginija pa sta sestavni del takšne sodobne biopolitike. Ta pa se ne vzdržuje le z konfiskacijo zgradb in z ugrabitvijo idej, pač pa tudi z govorico in ideologijo populizma.

V videu Os življenja z Aino izzivata zamisel interneta kot sveta brez meja, v ospredje postavljata osnovni vprašanji, ki se dotikata novih tehnologij, ali povedano drugače, kako je mogoče ustvariti novo individualno odgovornost brez plitke  moralnosti in patosa. Kako, Marina?
S strukturalno kritiko in ne nekakšno psihologizacijo individualne pozicije! No tudi s tem, da radikaliziramo teorijo in da kontaminiramo lastno pozicijo s politiko. Vem, da bi ta intervju veliko lažje objavila, če bi ti zdaj  povedala kakšen vic in postregla z njegovo analizo, saj je to postala navada v naših intelektualnih krogih!

Kaj trenutno najbolj zaposluje tvoje misli, kaj raziskuješ in planiraš v bodoče? Kako se nasploh ohranjaš v psiho fizični kondiciji v tem norem svetu?
V delu imam nekaj projektov; tu je raziskovalno delo v okviru Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Pripravljam tudi angleško izdajo knjige Trenutki odločitve, Akademija za likovno umetnost na Dunaju pa mi bo kot  profesorici  izdala  teoretično knjigo v naslednjem letu. Z Aino Šmid, Majo Delak in Malo Kline delamo na novem videu z naslovom Hi-res. N astal bo po njuni inovativni plesni predstavi in na osnovi teoretičnega teksta. Čisto na koncu naj povem, da z Irwini končujemo tudi drugi del njihovega projekta East Art Map, to bo nova knjiga, predstavitev  mladih teoretičnih pozicij v svetu, ki radikalizirajo filozofijo, umetnost in politiko v sklopu projekta relations Berlin.

Foto: Jane Štravs

(Ampak, 2006)

Varja Velikonja