Estetika kibersveta in učinki derealizacije
Marina Gržinić
Založba ZRC, Zbirka Prizma, Ljubljana 2003

Dr. Marina Gržinić je doktorica znanosti s področja filozofije in dela kot raziskovalka na Filozofskem inštitutu ZRC SAZU v Ljubljani. Njeno znanstveno delovanje sega na različna teoretična področja, saj raziskuje nove medije in virtualne svetove, zanimajo jo kiberprostor, sodobna umetnost, teleprisotnost, časovno-prostorske paradigme. Na Akademiji za likovno umetnost na Dunaju poučuje konceptualne umetnostne prakse. Je avtorica in urednica številnih knjig in zbornikov s področja teorije novih medijev, estetike in filozofije. Deluje tudi kot svobodna kustosinja. Od leta 1982 se v sodelovanju z Aino Šmid ukvarja z video umetnostjo, za kar sta prejeli številne mednarodne nagrade.
Rekonstrukcija časa in prostora nekoč in zdaj? Kakšne aplikacije prinaša odnos med originalom in ponaredkom, avtentičnim in rekonstruiranim, idejo in njeno interpretacijo o umetnosti v sodobni družbi? Vprašanja, ki jih je dr.Gržinićeva neštetokrat interpretirala času in prostoru primerno, vedno odprta novim izzivom, novim pogledom, novim načinom interpretacije, ali kakor pravi sama: Danes se moramo premakniti v smeri klona. Kopija je bila učinkovita v devetdesetih, toda po zgodbi o biotehnologiji, ki se dogaja v zadnjem času predlagam, da topiko razpravljanja o umetnosti, umetnikih in reprodukciji povežemo z besednjakom, ki prihaja iz domene biotehnologije: klon, sorodstvo, simulacija, pasma. Recimo, o pasmi lahko razmišljamo, ko govorimo o novi britanski umetniški smer… O tem teče beseda v knjigi Estetika kibersveta in učinki derealizacije, ki je teoretično in filozofsko-politično premišljevanje o novomedijskih in sodobnoumetniških pogojih konstitucije postmodernega subjekta ter o implikacijah, ki jih ima takšna konstitucija za umetnost, kulturo, teorijo, politiko in praktično, aktivistično ravnanje. Avtorica je za objavo v knjigi vsa besedila, ki so luč sveta predhodno zagledala kot poglavja različnih knjig izdanih predvsem v tujini, dodatno predelala, nekatere teze revidirala, razdelala in dopolnila. To naknadno delo »teoretične« (re)konstrukcije je potekalo v okviru raziskovalnega projekta z delovnim naslovom Virtualna in estetska konstitucija (post)modernega subjekta in njene političnofilozofske in epistemološke implikacije.
Z novim delom se avtorica vrača na izhodišče svojega raziskovalnega dela, ki ga je dodobra razdelala v odlični študiji Rekonstruirana fikcija: novi mediji, (video) umetnost, postsocializem in retroavatgarda (Koda 1997). V ospredju so tako še vedno ključna vprašanja sodobnosti na področju estetike, teorij novih medijev, politike institucije globalne umetnosti in kulture. Vse skupaj je, zatrjuje dr. Gržinićeva, globoko povezano z vprašanji, kaj je danes radikalno poziciranje na področju umetnosti in kulture ter teorije, ali se to pozicioniranje lahko manifestira kot radikalna estetsko-etična drža in politični aktivizem; ter kako živeti, delovati in ustvarjati v lastnem, konkretnem kulturno-teoretičnem prostoru tako, da odpremo možnosti za neko drugačno, »anarhično odgovornost«, in ne samo za oblastniško-izkoriščevalsko obliko življenja in delanja tukaj in zdaj. Avtorica pogumno opozarja, da v imenu lagodnega akademskega življenja ne smemo prezreti niti strahovite amnezije domačega slovenskega prostora, ki briše oziroma pozablja produktivno zgodovino sodobne, radikalno kulturno-umetniške produkcije in se mačehovsko obnaša do sodobnih filozofskih raziskav ter zaničuje radikalne interpretacije pogojev za subjektivno delovanje. Nedvomno zelo ostra kritika togega akademskega sistema in njegovega pristopa k novim vsebinam, oblikam in interpretacijam umetnosti.
Dr. Gržinićevo zanimajo zgodbe, ki se o (novi) Evropi pišejo na področju umetnosti in kulture ter znanstvenega diskurza, nastajale pa so v kontekstu častitljive teoretično-filozofske zahodne misli. Na področju umetnosti in kulture ( v delih umetnikov tipa Laibach, Tanja Ostojić, Irwin…), in predvsem v njihovih radikalnih oblikah fantazmatskih identitet, ki ne postavljajo na glavo samo odnos med subjektom in objektom, temveč tudi oblike njegove akcije. V knjigi še posebej razčlenjuje dva mita, kapitalizem in tranzicijski postsocializem, ko pred nami razgrne elemente antagonizmov, postopke brisanja in difrakcije, ki jih te mitske zgodbe prekrivajo. In nadaljuje smelo in pogumno v svojem intelektualnem seciranju: ko se danes sprašujemo o možnostih za oblikovanje radikalne politične in družbene akcije, je mogoče v tem, kako so zasnovani posamezni projekti (svetovne in lokalne razstave, izoblikovane zbirke sodobne umetnosti..) natačno artikulirati zagate delovanja sodobnih zahodnih in tudi tranzicijskih družb ter vse bolj opazne zablode liberalnega demokratskega projekta. Pred nami razgrne primer konstrukcije fenomena delovanja Documente X (Kassel, l997) in Documente 11 iz leta 2002, ki vsakih pet let obarvajo svetovno, zdaj globalno dogajanje na področju umetnosti in kulture. Razmerja med standardiziranimi tehnologijami in lokalno/globalnim pa niso oblikovana vnaprej, marveč se nenehno izdelujejo, je že leta 1997 zapisala Donna Haraway. Ali povedano drugače, to, kar je za ene javna stabilnost, je namreč za druge zasebno trpljenje, utemeljuje Gržinićeva. Njene ugotovitve in artikuliranje delovanja t.i. zahodnega stroja je srh vzbujajoče in čudim se, da v širši slovenski javnosti ne sproži večjega odziva, reagiranja in morebitne polemike. Gržinićeva tudi zapiše, da je zahodni stroj počasi in sistematično izbrisal specifične projekte in kulturne paradigme ter vzpostavil parametre enosmerne analize in enosmernega spoprijemanja s specifično zgodovinsko in sodobno umetniško produkcijo. Gre za nekakšen proces izključevanja in brisanja, ki ga ni mogoče ustaviti. In najpomembnejša ugotovitev, razdiralno logiko lahko razkrinkamo le, če v proces analize vključimo teoretično psihoanalizo, feministične študije, postkolonialne študije, sodobno filozofijo in teorijo novih medijev in politično filozofijo. Sama bi k tem ugotovitvam dejala le, da je poleg t.i.zahodnega stroja, kot ga imenuje dr. Gržinićeva, pri nas na delu tudi domača ignoranca in netoleriranje vsebin, ki štrlijo iz utečenih akademskih struj.
V sklepnem delu knjige se avtorica vrne v izhodiščno in ključno vprašanje vsakega (anarhično) odgovornega teoretsko filozofskega refleksiranja, ki se glasi: Kaj nam je storiti?
Avtorica predlaga podobno kot Giorgio Agamben pozicioniranje, ki se postavlja zunaj zdajšnje zahodne tranzicijsko postsocialistične institucije sodobne umetnosti, družbenega in političnega. Ali povedano preprosto, zunaj biti pomeni odpreti neko povsem drugo časovnost in nič več izgubljati časa s preoblikovanjem ene, četudi utemeljitvene, sekvence. Gre torej za ustvarjanje v smeri demokratičnega projekta, ki nam bo morda omogočil ustvariti druge oblike bivanja in odprl nove vzporedne zgodovinske prostore. Nekaj takega torej, kot so to storili že umetniki iz skupine Irwin z interaktivnim novomedijskim projektom Vzhodna umetniška mapa iz leta 2002. Študije in refleksije o umetnosti v knjigi Estetika kibersveta ponovno izpričujejo nenehno, svežo in povsem avtentično linijo pogleda, ki jo dr.Gržinićeva ponuja v razmislek vsem nam, ki nam ni VSEENO.

(časnik Delo, Književni listi, 2003)

Varja Velikonja