Intervju: Maruša Krese


Konec leta 2006 je založba Mladinska knjiga v sklopu knjižne zbirke Nova slovenska knjiga predstavila knjigo Vsi moji božiči avtorice Maruše Krese (1947). Literatka, publicistka, angažirana humanistka, ki od leta 1990 živi in ustvarja v tujini, s kolažem kratkih zgodb subtilno nanaša utrinke svojega življenja, v pesniški maniri pulzira čustvovanje ženske, matere, hčerke na eni strani in tankočutno balansira vsakdanje ujetosti in tesnobe ustvarjalke, hočeš nočeš ujete v spone zakonov in družbeno sprejetih pravil. Knjiga v izbornem jeziku kljub shizofrenim opisom vsakdanjika ženske, ohranja zdravo distanco in ne zdrsne v patetiko, saj jo pogosto rešujeta tako humor kot iskrivi, duhoviti cinizem. O vsem tem sva se z Marušo Krese pogovarjali v dneh okoli lanskega Božiča, kakopak.

Edina veja umetnosti, ki je nisem nikoli razumela, je bila poezija in zato sem se najbrž poročila s pesnikom. Duhovito in hudomušno navrženo, dasiravno vaši verzi pričajo o nasprotnem. Ne nazadnje ste tudi poezijo kot izrazno sredstvo predstavili javnost prej kot prozo, pa me zato zanima, kako pridejo besede do vas?
Bo kar držalo, saj sem že kot otrok hotela biti pisateljica. Moja največja želja je bila napisati »V vrtincu«. Samo, da bi se ta vrtinec dogajal v Jugoslaviji, druga svetovna vojna, povojni časi, ljubezni... No ja, še preden sem se tega lotila, je Jugoslavijo že zdavnaj odnesel vrtinec, sicer pa je bilo te dežele po moje konec že ob koncu šestdesetih let, začetku sedemdesetih, ampak to je druga zgodba ...Zadnjo prozo sem napisala, ko se je rodil drugi otrok (sedaj mu je že čez trideset). Pred nekaj leti sem rokopis spet našla, veliko listov je obledelo, ampak morda se bom še enkrat spravila k stvari. V začetku osemdesetih sem začela pisati pesmi, za katere nisem vedela ali naj jih jemljem resno ali ne, dokler jih ni prebrala prijateljica Ilma Rakusa in me prepričala, naj pripravim knjigo. Pesmi so kot mali vulkani, ki izbruhnejo, ne morem jih zadržati. In potem hočem biti resna pesnica in skušam te vulkane spraviti v kakšno lepo obliko, ampak vedno se vrnem nazaj k prvim besedam ... pesmi vedno redno izgubljam ... sam bog ve, kje so... pa mislim, da še on ne... Nisem nek blazen govornik, velikokrat težko najdem besede, takrat mi je lažje napisati pesem. Tako sem, ko sem prvič prišla iz vojne v Sarajevu, najprej napisala knjigo pesmi in šele potem sem lahko kaj povedala. Ne vidim se kot pesnica, po drugi strani pa sem verjetno obremenjena s »poezijo«, ki še vedno ostaja v glavnem moška domena, pri nas in v mnogih slovanskih deželah ... Ne vem, ali je to posledica socializma ali slovanstva.

Knjiga Vsi moji božiči je nekakšen omnibus življenja Maruše Krese. Božič je tu le prispodoba, mit, ki gradi na družinski sreči, večni ljubezni, toplini. Vaša knjiga izpodbija mit klasično prevzetega praznika, pogumno in elegantno spodnaša vzorce klasične družine, ki je, čeprav daleč od tipične, še vedno ujeta v patriarhalne vzorce družinskih obnašanj, ne kritizira, samo beleži in reflektira. Kakšna je bila vaša prvotna idejna zasnova knjige?
Začela sem jo pisati ob enem izmed božičev, ko sem bila končno sama. Šla sem po veliki nakupovalni berlinski ulici in ulile so se mi solze. Božična drevesa s pojočimi lučkami ali angelčki, množice ljudi obloženimi s paketi, izložbena okna, Andersenova Deklica z vžigalicami, sreča na prodaj in ... Šla sem domov za računalnik in začela pisati. Nekaj dni pozneje sem dobila darilo, štipendijo na gradu Betinne von Arnim in mesec dni neprestano pisala. Nisem razmišljala o knjigi, temveč o svojemu čiščenju, naenkrat se mi je zdelo, da je bilo vsega preveč za eno življenje,vsi ti drobni, prekleti spomini... Vrstni red je ostal isti.

Kaj res ne znam oceniti moških? V vsakem zakonu namesto njih postajam moški, se sprašujete in ugotavljate v knjigi . Ali je odgovor na to vprašanje sploh možen?
Mislim, da je tale emancipacija marsikoga precej zmedla, predvsem moške. Moja generacija je zrasla v »enakopravnosti«... sovražim to besedo, ampak ne najdem druge, že zaradi vloge naših mater v drugi svetovni vojni. Takrat ni nihče razmišljal »moški - ženska« in tudi jaz sama nisem imela nikoli občutka, da sem prikrajšana, ker sem ženska. Dokler nisem dobila štipendije za Kitajsko, pa Kitajci niso dovolili, da bi vzela otroke s seboj. In dokler nisem v zakonu ali zakonih začutila, da se od mene pričakuje vse, da izpolnim vloge žene, matere, gospodinje, in večnega razumevanja in podpiranja partnerja, pa še služenje denarja ter pri vsem tem ostajam na intelektualnem višku. To je po pravilu prinašalo emocionalni kaos in neiskrenost, s tem pa ne znam živeti...

Spomini na otroštvo v povezavi s tem praznikom odstirajo drobne skrivnosti staršev in sosedov, skrivne obiske polnočnice in so več kot topel in iskren prikaz praznovanja božičnega časa v socialističnem obdobju naše zgodovine. Ostajate zvesti sami sebi ne glede na ideologije, padce režima, božič prej in zdaj kot tak za vas ni ne izgubil ne pridobil na pomenu, ali se motim, ko se tudi sami sprašujete: Kaj pomeni božični večer? Je to kaj lepega ali strašnega?
Prejšnji teden sem z grozo ugotovila, da je božič že spet pred vrati. Zadnja leta se mi zdi, da imamo kar prevečkrat božič. Vse je v redu, dokler se ne izprazni mesto in mi velikokrat še trgovino s hrano zaprejo pred nosom. Potem se naenkrat počutim osamljeno, ne samo. In vedno bolj postajajo evropski božiči pretirani ameriški božiči. Mislim, da smo Američane že prehiteli, božič je izgubil nekaj lepega, skrivnostnega, nekaj božičnega, karkoli to že pomeni.

Zvečer imam branje v nekem berlinskem teatru, pišete in med branjem razmišljate o svojih treh otrocih, o tem, kaj počenjajo, ali so na toplem. Vse to so realnosti, s katerimi se sooča umetnica, ki je hkrati tudi mama, žena. Ali je mogoče presekati ta gordijski vozel odvisnosti od lastnih otrok, se izviti iz krempljev moško ženskega zakonskega obroča in zadihati v miru? Kdaj in kako ste si ob majhnih otrocih lahko posvetili lastnim notranjim potencialom, sposobnostim?

Kadarkoli sem imela občutek, da sem ta gordijski vozel odvisnosti od otrok končno presekala, se je pokazalo obratno. Najhuje je, ko naenkrat plavaš v oceanu stvari, dogodkov, bolečin, ki niso odvisne od tebe. To so trenutki, ko se skušaš odločati racionalno in se vsaka odločitev razvije v katastrofo, vsaj pri meni. Včasih imam še vedno občutek, da tistega kar sem hotela v življenju narediti, še začela nisem. Ko so bili otroci majhni, skoraj nisem spala. Ponoči sem študirala, zgodaj zjutraj sem delala Tai Chi, ki se je skozi leta spremenil v kavo in cigareto. Zdaj spet poskušam spreminjati kavo in cigareto v Tai Chi, pa je težko. Ko so otroci majhni, ti veliko dajo, spomnijo te na tiste majhne lepe stvari, ki si jih sam že pozabil, potovanja z otroci ti odkrivajo stvari, ki jih sam verjetno ne bi niti opazil več. Ko so bili otroci majhni, je moja generacija živela po principu »zdaj in tukaj« in vse lahko dosežeš, kar bi rad, če le hočeš. Potem pa skozi leta vidiš, da stvar le ni tako enostavna. Če samo primerjam mojo generacijo s tisto mojih staršev, to sta bila različna svetova z jasno začrtanimi mejami. Moja mati in jaz nisva nikoli poslušali iste glasbe, razen enkrat v operi, pa ji je bilo nerodno, ker sem se jaz naglas jokala in potem ni šla nikoli več z menoj. In tako se je lahko boriti ... in živeti svoje življenje. Težko je, ko opaziš, da s svojim večnim razumevanjem in prevzemanju njihovih strahov, delaš otrokom medvedjo uslugo. Tako ni čudno, da se po svetu v literaturi pojavlja vedno več knjig, kjer generacija mojih otrok, ki je staršem zalivala marihuano, sedaj z nami dela obračun.

Mimogrede:

Moja generacija

Ne dotikaj se mojih stvari
. Življenje zdaj uči.
Nič več mi ne zameri.

Globoko v duše se nikdar nismo rešili.
Kot mlade mačke so nas že utopili.
Kot mlada dekleta so nas razdevičili,
Mlade fante po mrazu vozili.
Kot papagaje v zimske vrtove zapirali.
Skupno z materinim mlekom nas s strahom hranili.
Kot dediče mladih herojev zaznamovali,
Kot razvajence prikazali.
Dušna kultura je buržuazija,
Dvom v življenje skoraj prešuštvo.
Otroci so tvoj optimizem,
Prosim, da gre do takrat vse gladko.

Ne obupajte,
Prosili ste nas ne živeti.

Zanima me pesem mojih otrok...

Duhovito, samokritično so zabeleženi številni dogodki, avtobiografski drobci (stena v stanovanju, ki ste jo podarila Ani, da je na njih lahko risala), ki se sklenejo v neko vdano refleksijo; življenje teče samo malo drugače, kot bi si želela. Kljub navidezni resigniranosti in sprijaznjenju z življenjem, iz knjige izskoči močna ženska, mati, umetnica, ki vleče samostojno in samosvoje poteze z vsemi posledicami vred. Prepotovali in živeli ste v številnih državah, Ameriki, Angliji, od leta 1990 v Nemčiji. Koliko je na vas vplivalo življenje v tujini? Je bila to vaša osebna izbira? Nuja? Beg? Rešitev?
Ljubljana me je vedno dušila, posebno, če si se v tem mestu rodila. To je bilo mesto, kjer si kar hitro lahko postal del elite, včasih je bilo dovolj, da si imel na sebi pisano srajco... Ampak to je bilo tudi mesto, kjer bi moral ostati s svojim mestom v eliti zadovoljen, bog ne daj, če si zavil po svoje ... To je mesto, v katerem jo lahko prav krepko in hitro dobiš po glavi in ne vem, če je danes, kaj drugače. Ljubljana je bila vedno mesto iz katerega sem morala oditi, ker sem bila lačna drugega, novega, širšega. Ampak rada sem se vračala, to prostovoljno nomadstvo se je končalo leta 1991. Takrat sem racionalno ostala v Berlinu... no ja, moje racionalne odločitve... Ampak Ljubljano imam prekleto rada.

V knjigi so omenjene številne zanimive reference, bodisi literarne (Viharni vrh, Sylvia Plath, Gertruda Stein), rokovske, filmske. Kaj trenutno berete, gospa Krese? Kaj vas danes navdihuje, kakšne so vaše glasbene izbire?
Utrujena sem, tako zadnje čase berem poznane stvari, znova in znova, najrajši tiste, kjer je zagotovljen »srečen konec«. Zadnjič sem se spet lotila Tolstoja in knjige Vojna in mir, trenutno pa menjavam med Djuno Barnes, njeni New Yorški intervjuji in Naguibom Mahfouzom Pot med palačama. Pred kakim mesecem pa sem z užitkom prebrala Svetovno gospodarstvo in revolucionarna politika Rastka Močnika. Zadnje tedne me spravlja v dobro voljo zadnji CD Laibachov Volk. Res sem jim hvaležna...

V svetu vas poznajo kot izredno humanistko, ne nazadnje ste med vojno na Balkanu pisali tekste za nemški radio o vojni v Sarajevu. In če je Susan Sontag odhajala na krizna žarišča mogoče tudi zato, da bi pozabila na svoje bolečine, kot ste zapisali v hommagu tej izredni ženski, kaj je vas vleklo v Sarajevo?
Sarajevo... ne morem več v to mesto. Šla sem v trenutku, ko je postala stvar resna, ko se mi je zdelo, da vseh teh tisoč mirovnih konferenc, raznih mirovnih mrež, pisanje esejev takih in drugačnih, ne prinaša ničesar več. Če res stojim za vsem, kar napišem in rečem, je edina prava posledica oditi v Sarajevo. Ljudje v mestu so umirali, bili so lačni, ljudje v mestu so izgubili spoštovanje do samega sebe. Ker sem bila ena prvih iz bivšega jugoslovanskega prostora v okupiranem mestu, so me ljudje hitro vzeli za svojo. Pri življenju me je mnogokrat obdržal črni humor, tako da smo se dobro razumeli, saj je tudi njih reševala ista stvar. Vračala sem se v mesto s polnim nahrbtnikom dolgih spodnjih hlač, antibiotikov, novih CD-jev, Absolut Vodko in denarjem. Počasi sem se naučila, kako se »spakira« za vojno... Tudi otroci so stali ob strani in tako je bila »naša bolečina« veliko manjša...

Še pred izbruhom najbolj krvavih spopadov na Balkanu ste z najagilnejšimi literatkami bivšega skupega prostora (Rada Iveković, Radmila Lazić in Biljana Jovanović) preko pisem na osi Ljubljana, Berlin, Pariz in Beograd, skušale z razumom opozarjati na kritičnost takratnega trenutka, ki je kulminiralo v vojno. Dopisovanje je izšlo tudi v knjižni obliki pod naslovom Vjetar ide na jug i obrće se na sjever. Koliko ste še v kontaktih s temi pisateljicami, ki podobno kot vi, živijo večinoma v tujini?
Pisma so najprej izšla v nemški založbi Suhrkamp in leto pozneje pri B92 v Beogradu. Knjigo so mi zlobno pokazali prijatelji v Sarajevu, ker nisem vedela, da je v Beogradu izšla. Besna sem bila, ker so v srbski založbi odstranili nekaj mojih pisem, kjer obračunavam s srbskim nacionalizmom in s srbskimi mirovnimi skupinami. To so bili časi, ko sem bila prepričana, da bo nazadnje še Milošević dobil Nobelovo nagrado za mir. Mislim, da so bili to sploh najbolj cinični časi v mojem življenju. Vsako pismo je bilo že čez nekaj dni smešno, mogoče celo nesramno, tako hitro se je vse odvijalo. Radmilo sem srečala nazadnje na Biljaninem grobu, z Rado se včasih slišiva, največkrat se srečam s Slavenko Drakulić in včasih Dubravko Ugrešić. Bili sta pametnejši od mene, pisali sta, jaz pa sem se po Sarajevu za nekaj časa izgubila...

Domača javnost vas pozna kot redno gostjo na literarnih branjih, ki profilirajo, recimo temu, žensko pisavo. Bila ste gostja literarnih branj ženske literature, ki jih organizira društvo Apokalipsa, predavali na festivalu Mesto žensk v Ljubljani... Zanima me vaš odnos do t.i. ženske pisave, ali povedano drugače, ali pišejo ženske drugače?
To je vedno težko vprašanje, ali pa je zelo preprosto. Ne maram ženske pisave, kjer čutiš tekmovanje z moškim, in tega je precej; ženske, moške izkušnje so drugačne. Vem, da sem zato imela dolgo časa izredno rada Handkejevo Otroško zgodbo, kjer opisuje, kako živi sam s hčerjo; v knjigi so odlomki, ki jih lahko napiše samo nekdo, ki ima to izkušnjo, vse tiste male drobne situacije ambivalence in slabe vesti, ki ti lahko življenje uničijo, vseeno moški ali ženska. Velikokrat si ženske več drznejo in mislim, da ni čudno, da so bile po vsem jugoslovanskem prostoru prav ženske pisateljice najbolj glasne in odločne o nacionalizmu, o vojni. Moški pa so, razen redkih izjem, molčali in se pripravljali na nove herojske čase, Ahmatova, Cvetajeva, tudi Vsi moji Božiči so kar nekaj časa ležali po založbah in mislim, da ni slučaj, da jih je izdala urednica Nela Malečkar.

Sedim sama v Berlinu. Nekoč sem si tako želela biti končno sama, ste zapisali v knjigi. Samost, a nikakor ne osamljenost, kot presežek, ki ti omogoča nemoteno ustvarjanje in tisto, nedeljeno, sebično pozornost, ki jo avtorsko pisanje zahteva. Kakšni so vaši načrti? Kaj sledi »mojim božičem«?
Trenutno pišem pesmi, ker si je moj prevajalec Fabjan Hafner zaželel nove pesmi pod božičnim drevesom, pišem Vse moje obleke, za Nelo Malečkar pripravljam Vse moje vojne, ki so izšle septembra v nemščini v Avstriji. Če pa povem po pravici, bi trenutno najraje spakirala nahrbtnik in odšla. Malo z avtobusi, malo z ladjo, med nove barve, nove vonje, med ljudi, ki ne govorijo mojega jezika, v puščavo ob morju... stran od Evrope.

(Književni listi, Delo, december 2006)

Varja Velikonja