MARY TIMONY
Ex Hex
(Lookout! Records, 2005)

Po dveh uglajenih, pa še vedno samosvojih ploščah, se je Mary Timony vrnila k surovejšemu zvoku. Če tudi s sprejemljivejšo glasbo ni uspela pridobiti nekoliko širšega občinstva, zakaj bi se še trudila v smeri, ki ji niti ni pisana na kožo? S tretjim samostojnim albumom Ex Hex se torej vrača h kompleksnejšemu izrazu, ki ga je gojila že v skupini Helium. Tokrat je ploščo posnela le še ob pomoči bobnarja in basista Devina O'Campa, sama poje, igra kitaro in klaviature. Seveda ne vse naenkrat, Mary in Devin sta si v studiu pomagala z nasnemavanjem. Zato je to zvok cele skupine, dovolj poln in predvsem razgiban, da sledi zamislim. Pesmi se namreč strukturno večkrat prelomijo, tudi če že stečejo po neki melodični liniji, se praviloma ustavijo in obrnejo v drug modalni način.
Ko sem iskal vsaj ohlapne primerjave (kaj češ, profesionalna deformacija), mi je na misel prišla Thalia Zedek. Tudi ona je po dveh napol akustičnih, ali vsaj umirjenih, osebno razmišljujočih ploščah šla nazaj v bolj umazan, trši zvok. In obe sta tudi kitaristki…
Igranje kitare Mary Timony je poglavje zase. Saj ne, da bi bilo v tehniškem smislu to revolucionarno, a je nadvse domiselno, giblje se med še dovolj značilnim rifanjem t.i. indie rocka, a jo večkrat zanese v malodane »progresivne« tendence, posebej, ko se oprime tudi klaviatur in minutažo pesmi potegne čez 3, 4 minute.
Potrebno toplino oziroma karakter daje tej glasbi glas oz. petje Mary Timony. Tu ni sledu agresivnosti, kvečjemu odločnost in čustvena stabilnost. Mary je na točki, ko se zaveda svojega položaja in zmožnosti, ko ji ne gre več za samodokazovanje in nima potrebe po priznanju od zunaj. Album Ex Hex zveni prepričljivo prav zato, ker se ne ozira po tem, kaj se danes igra in kakšen imidž je v modi, ampak gre svojo pot.
Roko na srce, nekje na polovici plošče zagon malce upade. Morda je Mary načrtno boljše, ali privlačnejše pesmi postavila na začetek plošče, medtem ko so v drugi polovici pesmi zahtevnejše, mestoma tudi nerazumljivo raztegnjene, a vse to lahko spet razumem v smislu samosvojega razmišljanja in poguma, da se to tudi objavi. Hm, mogoče bi bilo potrebno ploščo poslušati v kakšnem drugem vrstnem redu, in bi se pokazale nove kvalitete.
Ex Hex je dobra popotnica za naprej. Komercialna uspešnost in odmevnost nista več glavna namena in želji, Mary Timony spet dela takšno glasbo, kakršno hoče sama.
(Rock Obrobje, julij 2005)

Janez Golič