MATMOS
The Rose Has Teeth In The Mouth Of A Beast
Matador, 2006
Na določeni točki je bilo za duo Matmos kreiranje zgolj zvočnih eksperimentov premalo. Počasi sta uvajala metode, ki naj bi njunim zvočnim kreacijam dali dodatni pomen. Za ploščo A Chance To Cut Is A Chance To Cure sta si že vnaprej pripravila koncept, ki pa le ni bil koncept sam po sebi, ampak je globoko zarezal v dogmo, da je elektronska glasba »hladna« in brezčutna. Zasnova tiste plošče so bili namreč zvočni posnetki zvokov operacijskih posegov na človeškem telesu, nekatere neboleče postopke ozvočevanja človekovega telesa pa sta kasneje prenesla tudi na koncertne podije, tudi tiste, ki sta jih delila s pevko Bjork. Ampak to je še vedno bil prvenstveno »le« glasbeni napotek, razgledana kot sta pa sta skoraj morala nekako vriniti vsebinske poudarke. Najprej se je to zgodilo s ploščo The Civil War in še korak naprej sta v tej smeri storila z aktualnim ploščkom The Rose Has Teeth In The Mouth Of A Beast.
Vsaka od desetih skladb je namreč posvečena za Matmos pomembni in vplivni zgodovinski osebnosti. Že sam spisek teh osebnosti veliko pove o njunem obzorju, ki se razteza tako po časovni kot po »statusni« osi. Med njimi je tako urednik zgodnje pornografske revije Boyd McDonald, je nemški kralj Ludvig II Bavarski, ne more manjkati William S. Burroughs, tu sta punkrocker Darby Crash iz The Germs in didžej Larry Levan. Vsem je pravzaprav skupno, da so v svojem času v splošnem šteli za neprištevne, da so vsi že pod rušo in si zatorej sami ne morejo več zamazati imena.
Morda sta prav zato Matmos šla v poklone dokaj previdno. Na podlagi poslušanja »na slepo« bi bilo zelo težko uganiti, komu je posvečen določen posnetek, razen če poznate na pamet manifest The S.C.U.M. Valerie Solanas, katerega del sta Matmos vključila v kompozicijo posvečeno prav njej. Sicer so posvetila prej navdih, nek daljni napotek, okoli katerega sta Matmos ovila prepoznavne zvočne utrinke. Tu je še vedno poudarjena acid tehno ritmika, še za stopnjo bolj zasičena, nasilna, a notranje razmigana in prebodena s številnimi aranžerskimi vpadi in izpadi. Tako iz ozadja lahko odzvanjajo »sedemdeseta«, primerno »obdelana«, da je to daleč od nostalgije za časi, ki se ne morejo vrniti.
Matmos sta že davno presegla okvir plesne elektronske glasbe, vsakič gresta še korak naprej v konceptualizaciji svojega dela in obenem se glasbeno in vsebinsko le še širita. Tokrat sta k sodelovanju povabila večje število glasbenikov (Zeena Parkins, The Kronos Quartet, American Contemporary Music Ensemble…), pevcev (Antony) in pevk (Bjork), ki so resda v končnem miksu potisnjeni nazaj, a glede na logiko stvari, bi znalo biti že na naslednji plošči drugače. Kar so danes namigi, bodo lahko jutri nosilci idej. Komaj čakam.
(Muska, julij-avgust 2006)
Janez Golič
