MATT ELLIOTT
Failing Songs
(Ici d'ailleurs, 2006)

Če je bil prejšnji album naslovljen Drinking Sngs in novi Failing Songs, gre za očitno nadaljevanje. Če temu prištejemo prvenec The Mess We Made, vse skupaj že lahko sestavlja trilogijo, zaokrožen dosedanji solistični povzetek Matta Elliotta. Ta solistični bi skoraj lahko postavil v narekovaje, saj je Matt prej takisto deloval »solistično«, le da pod imenom »skupine« Third Eye Foundation. Razlika je očitna in opravičuje spremembo imena. Third Eye Foundation je bil večinsko elektronski projekt, z močnih industrijskim pridihom in drum'n'bass podlago, petje oziroma bolje vokali so bili v drugem planu in z minimalno besedil (pred kratkim je založba Domino zbrala pri njih objavljene posnetke v zbirko treh cedejev Collected Works). Ko se je Matt odločil delovati pod svojim pravim imenom, je dejansko postal bolj »odkrit«, elektronska pomagala so se počasi in zanesljivo poslavljala, zamenjala so jih prava glasbila, najprej klavir in akustična kitara, po novem se temu priključujejo godala in mestoma psihadelično zmazana električna kitara. Istočasno je Matt postopoma na ploščah objavljal vse več »pravih« pesmih, s pravim petjem in besedili. Teh je ravno na novem ploščku največ. Še vedno pa so to žalostinke, skoraj mrmrajoče vinjete o osamljenosti in brezupu. Ker se je pred leti Matt preselil iz Bristola na jug Francije, je tudi njegova glasba postajala bolj odprta, od hladnega industrijskega občutja se je navzel širšega evropskega melosa, če je bil že prej slišen močan ruski vpliv, predvsem na plošči Drinking Songs v pijanskih mornarskih napevih, je na Failing Songs poudarek na španski kitari, ki pa tule ne kliče k plesu, ampak prej h razmišljanju o žalostni usodi.
Če bi bil to prvi album Matta Elliotta, bi navdušeno zaploskal. Ker pa ima že nekaj podlage, se kar ne more odtrgati od že slišanega oziroma napevi (pre)radi spomnijo na pesmi s prejšnjih plošč. Moti še linearen tek plošče, skoraj meditativen ton, kjer monotonijo le dvakrat preseka močnejši zvočni val in se spet izteče v »naravno« stanje Matta Elliotta.
Če je to res sklenjena trilogija, bi bil pravi čas za nov preskok, predvsem z več dinamike, življenja. Matt Elliott preprosto zmore več in bolje, ta potencial nakazuje v aranžerskih prijemih, skozi produkcijo, skozi dosledne melodije... Krasno bi bilo, če bi Matt zmogel skočiti iz svoje kože, potem bi bil to šele »ples«.
(Rock Obrobje, januar 2007)

Janez Golič