MY BLOODY VALENTINE
m b v
(My Bloody Valentine, 2013)
Kevin Shields gre do konca. Predvsem preizkuša meje rockovske transcedence, zainteresirano javnost teši le z nujnimi informacijami, posnetke objavlja le, ko je povsem zadovoljen z njimi, pa četudi vmes traja 22 let...Toliko je minilo od prejšnjega, velecenjenega albuma skupine My Bloody Valentine. Kevin Shields kot alfa in omega skupine, se je po medijskem bumu zaprl vase, obenem pa doživel avtorsko blokado. Kot umetnik, ki se ceni, ni želel na hitro kovati vroče železo, ampak ponuditi le glasbo, s katero bo zadovoljen predvsem sam. Menda je vmes zavrgel za dva albuma posnetkov, po drugih informacijah je tega materiala kar za 60 ur. Le kdo bi vedel zagotovo, okoli Kevina Shieldsa in My Bloody Valentine se je pač napletlo za zvrhan koš mitov in legend. Njegov uporen molk je k temu kvečjemu pripomogel.
Če bi bil le cenen provokator, bi že potonil v pozabo. Tako pa je z neskončnimi uglaševanji električnega kitarskega zvoka ustvaril nekaj unikatnega, takorekoč referenčnega v polju kitarske psihadelije, ob prelomu iz osemdesetih v devetdeseta imenovana tudi shoegaze. Značilne razmazane kitare, zasanjani vokali in dislocirani ritmi so se pravzaprav zelo hitro izpraznili, tovrstne skupine pa relativno hitro razpadle in (p)ostale legende. Samo poglejte pitchforkove ocene ponatisnjenih albumov skupine Ride, Slowdive in nenazadnje samih My Bloody Valentine. Same desetke! Kar konec koncev priča tudi o stanju sodobne indie in sorodne produkcije.
Skratka, Kevin Shields je kar nekaj zadnjih let napovedoval končni izzid nove plošče. Konec lanskega leta nas je na hitro obvestil, da so posnetki zmiksani, še dan, dva, in plošča bo zunaj. Pri prodajalcih pa nobene informacije. Seveda, My Bloody Valentine so album m b v objavili kar sami, kar pomeni, da ga tudi prodajajo le preko svoje spletne strani. In o tem so nas obvestili šele na dan objave, kot strela z jasnega. Rezultat je bil sesut strežnik, ki ni prenesel navala kupcev. No, že čez nekaj ur je bilo vse v redu in posnetki so lepo na računalniku. Konec meseca pride še fizična plošča...
Je vsaj glasba vredna vse te kalvarije? Da in ne. Kdor je pričakoval razodetje, presežke, novo glasbeno štetje, se je uštel. m b v bi lahko izšla tudi v začetku devetdesetih let. Morda celo datira iz tistega časa? Niti ni pomembno, My Bloody Valentine ne 'živijo' za tukaj in zdaj, le izostrili so svoj glasbeni jezik, kar se kaže predvsem v neskončnih variacijah kitarskih odmevov, malih disonanc, vibracij... To je še ena Shieldsova plošča, vse ostalo je podrejeno kitarskim igram. Tudi prepoznavnost pesmi je odvisna od njegovih akordov, saj je petje le 'nujna' spremljava, skoraj ozadje, še ena tekstura. Ker pa so vsi kitarski akordi že zdavnaj preigrani, in vokali nikoli niso bili nosili pesmi, večina draži sloni na efektivnosti kitarskih efektov. In s temi Kevin Shields pač zna. Praktično vsak zapis ima svoj karakter, svoj nabor efektov, ki je tako notranje bogat, da odkrivamo nova ozadja z vsakičnim novim poslušanjem. „Grower“ rečejo takim na zahodu, po naše bi lahko bil rastko. Najprej nas posesajo pesmi na prvo, ritmično zibajoča new you, potem udarna, kulminarujoča, pulzirajoča nothing is. Zatem še ostale, kontemplativne skladbe, ki nezavedno lezejo pod kožo in med možganske vijuge, in tam tudi ostanejo.
Samo da nam na naslednjo zbirko novih pesmi ne bi bilo treba čakati nekaj desetletij.
(Rock Obrobje, 3.februar 2013)
Janez Golič
