Intervju: YO LA TENGO / DUMP (James McNew)

Trd je rockovski kruh, še posebej če glasbeniki sledijo predvsem lastnim vzgibom in se ne podrejajo željam množičnega okusa in zahtevam popularno-glasbenega trga. Yo La Tengo že leta vztrajajo na obrobju, brez omembe vrednih vzponov in padcev. Naj se sliši še tako obrabljeno, trio iz Hobokena, New Jersey, ustvarja glasbo iz čiste ljubezni, in prav ta botruje njihovemu trmastemu vztrajanju. Po njihovem nastopu na letošnjem festivalu v angleškem Readingu avgusta 1998, se je le basist James McNew odzval povabilu na pogovor, medtem ko sta si zakonski par Ira Kaplan in Georgia Hubley želela le miru in sprostitve. Nič hudega, James je že leta stalni član skupine in enakovreden avtor glasbe, poleg tega deluje tudi z lastnim projektom in je karseda odprt za različna sodelovanja. Nazadnje z neutrudnim Jadom Fairom, s katerim so Yo La Tengo po dolgoletnem prijateljevanju le objavili skupno ploščo Strange But True.

Kako si prišel k Yo La Tengo?
Pridružil sem se jima pozimi leta 1991. Prej sem nekaj let igral v skupini Christmas, in ko smo si za nekaj časa vzeli premor, sem se jima priključil kot prostovoljec. Najprej smo imeli kratko ameriško in evropsko turnejo, izvrstno smo se ujeli, potem so Christmas razpadli, preselil sem se v New York in sem že skoraj osem let član Yo La Tengo.
Vsi delujete še izven Yo La Tengo, npr ti imaš svoj projekt Dumb. Kako vam to uspeva?
Hecna stvar pri tem je, da imam normalno službo, kot vsak drug. Pravzaprav mi glasba predstavlja zgolj zabavo. Res je, da so Yo La Tengo naša glavna skupina in ji posvetimo večino našega prostega časa. Ampak ko imam doma čas, ustvarjam sam le za zabavo, in vsi igramo še z drugimi glasbeniki.
Kdo ti še pomaga v Dumb?
Večino naredim sam. Včasih kdo priskoči na pomoč pri snemanju, na primer Georgia ali kitarist Dave iz skupine Hypnolovewheel, Barbara Manning in Chris Knox. V živo zelo redko nastopam kot Dump, mogoče enkrat ali dvakrat na leto. Tudi plošče je težko najti, ker so natisnjene v majhnih nakladah. Nekje polovico prodam v Ameriki, polovico v Evropi. Če se potrudiš, jih najdeš. Ampak med rabljenimi ploščami jih ne boš našel, jih nihče ne prodaja.
V živo zelo radi igrate priredbe, nekaj ste jih objavili tudi na ploščah? Kako izbirate te pesmi?
Večinoma so to pesmi, ki jih imamo radi in jih igramo na vajah. Običajno že začnemo vajo s pesmimi, ki jih vsi poznamo. Včasih vse izpade grozno, včasih zveni dobro. Nikoli ne veš. Nazadnje smo na koncertu na Novi Zelandiji igrali cel koncert samo priredbe. Tudi prej smo že počeli kaj takega. Na primer, v Nemčiji smo pred vrata dvorane postavili koš, kjer so obiskovalci metali listke s svojimi željami. Med koncertom smo na slepo vlekli listke in igrali vse te pesmi. To je bilo res zabavno.
Kako sam vidiš razvoj skupine? Prej ste zveneli zelo rockovsko, kitare so bile v ospredju, sedaj je večji poudarek na klaviaturah, bolj ste nežni…?
Novi album I Can Hear Heart Beating As One je bolj raznolik in eksperimentalen. V mnogih pesmih sploh ni kitar, ali je solo, na primer, zaigran na trobento. Res je več klaviatur. Čeprav je Electr-O-Pura izredno pomemben album za razvoj skupine in se mi je zdel v času objave naš najboljši album do tedaj. Namreč začeli smo skladati skupaj, medtem ko smo prej skupaj le dokončali pesem, ki jo je nekdo že prinesel na vajo. Sedaj izhajamo iz skupnih improvizacij, kar je bolj zabavno.
Kako ste prišli v stik z Jadom Fairom, s akterim ste Yo La Terngo posneli album Strange But True?
Smo prijatelji in preden smo se sploh spoznali, sem bil velik ljubitelj Half Japanese. Ko smo snemali ploščo, je Jad stal v kotu sobe in dajal znak, kdaj naj začnejo igrati in kdaj naj se ustavimo. Že prej smo imeli z njim nekaj koncertov in smo preigravali komade Half Japanese. Jad je izreden glasbenik, pevec, umetnik. Zabavno je bilo delati z njim.
Še vedno veliko nastopate, zagotovo ste na teh nastopih spremljali ali videli zanimive nove skupine?
Nocoj igra nekaj dobrih skupin. Arab Strap in Mogwai so dobri, res so vse te skupine iz Glasgowa odlične. The Pastels so objavili krasno ploščo, Belle & Sebastian so prav tako dobri. Rad imam µ-Ziq, ki je bolj elektronska glasba, Hanadencha (fonetično, neznanka za spodaj podpisanega) iz Osake igrajo izjemno instrumetalno glasbo, preprosto fantastični so; zanimivi so še eni Japonci, Cornelius, in mislim, da zadnje čase obstaja res veliko dobre glasbe.
(prirejeno za članek v Muski)

MP3 odlomek/excerpt (34", 233Kb)

Janez Golič