MELT BANANA
Cell-Space
A-Zap Records, 2003

Tisti, ki zvesto spremljajo japonske glasbene kamikaze skozi vseh njegovih deset let delovanja in so preposlušali vse štiri albume in 19 singlov, vam bi znali reči, da pomeni album Cell-Space premik v poslušljive vode. No, Melt Banana zvenijo še vedno prekleto eksplozivno, nenavadno napeto, za evropska ušesa skrajno nevrotično. Nekaj mirnih minut je tu kvečjemu tu zato, da nas Melt Banana že naslednji trenutek zadanejo nepripravljene…
Trdno jedro predstavljajo pevka YaKo, kitarist Agata, basistka Rika, ter bobnar, ki so ga na ovitku označili z X. Izredno hiter je in natančen, drži peklenski ritem s številnimi prehodi, kjr se šele pokaže vsa kakovost skupine. To, kar igrajo Melt Banana je namreč notranje izredno razgibana, a nadvse kompleksna, trdna, premišljena post-hardkorovska godba. Poseduje značilni japonski karakter, neko silovito čustveno zavzetost, ki je zmožna v določenem trenutku odmisliti ves svet okoli…
Razločkov do zahodne podobne glasbene forme pa je še več. Kitarist (nekateri njegov instrument imenujejo 'panoramska' kitara) izvablja iz strun cvileče, lebdeče, skoraj sintesajzerske zvoke, s katerimi se poigrava na robu feed-backa, in se v skupnem udaru vrže na glavo naravnost v vrtinec hrupa. Druga nezgrešljiva značilnost njihovega zvoka je pevka YaKo, resda se s hitrostjo in eksplozivnostjo pridružuje ostalim, a njen vokal je skoraj otroški, visok in piskajoč, kar v kričavih momentih ustvarja nelagodno napetost med željo in realizacijo. Ko se (sicer poredko in nikoli za celo pesem!) cela skupina le umiri, res izkaže pop elemente, a z veliko mero inovativnosti, še svetlobna leta proč od sredinske produkcije.
Vokalni komadi so na albumu ujeti med uvodnim, strašljivim instrumentalom Phantasmagoria (ki ga bi bili veseli tudi Fantomas) ter sklepno, 10-minutno temo Outro for Cell-Scape. Ta pa resnično odstopa od vsega, kar se prej sliši na albumu. Težko definirani zvoki prihajajo iz globin oceana, se prelivajo, potapljajo in prihajao na površje… Melt Banana nam hočejo verjetno sporočiti, da se tako v urbanem kot naravnem okolju počutijo nekje ob strani, nikdar povsem doma, vedno tam in drugje…
(Rock Obrobje, december 2003)

Janez Golič