MELVINS
Pinkus Abortion Technician
(Ipecac, 2018)
Ob Melvins takoj pomislimo na težke, počasne sludge metalske rife, grleno petje, masiven ritem in da so bili zgodnji spremljevalci grungea. Že zgodaj pa so razvili smisel za nepredvidljiv eksperiment. Radi so presenečali svoje ljubitelje, jih postavljali na preizkušnjo, do kam seže njihov domet. Na zgodnjem albumu Lysol je bila le ena polurna kompozicija. Po psihedelično so raztegovali skladbe v nepredstavljive širjave. Kaj šele, ko so posneli nekaj priredb klasičnih country napevov, resda vedno z nekaj nagajive note. Ali pa so brezsramno nažigali klasične, močno obrabljene hardrockovske rife in se izživljali s kitarskimi solažami. Vse to jih zbližuje s teksaškimi Butthole Surfers in nazadnje je k Melvins dejansko prestopil njihov basist Jeff Pinkus. S seboj je prinesel dve pesmi iz repertoarja Buttholov, ki so jih Melvins sedaj uvrstili na album pomenljivega naslova Pinkus Abortion Technician. Locust Abortion Technician je namreč naslov tretjega album teksaških norcev iz leta 1987. Še prej je izšel EP Cream Corn, s katerega so si Melvins prisvojili bizarno Moving To Florida in jo spojili z blues-rock klasiko skupine James Gang, Stop. Nenavadno je le to, da so se iz 12 minutnega izvirnika ustavili pri vsega dveh minutah, ko so že mnogokrat pokazali, da raje podaljšujejo kot krajšajo. Kronski dokaz je zabeležen an albumu priredb Everybody Loves Saucages, na katerem so v polni dolžini predelali art-rockovski mojstrovini, Station To Station Davida Bowieja in In Every Dream Home A Heartache Roxy Music. In obe nenavadno spoštljivo!
Torej, po zgolj zasnovi komada Stop se ta prelevi v Moving To Florida, ponovno dokaj spoštljivo do izvirnika, le z nekaj manj norosti v izvedbi. Zato pa Melvins v manj kot dveh minutah naravnost brzijo skozi Embrace the Rub, ki jo je prispeval drugi basist Steve McDonald, ki so ga Melvins potegnili iz Red Kross. Tretja pesem, tretji preskok. Don't Forget To Breathe je napisal Jeff Pinkus posebej za Melvins, tudi ta močno diši po Butthole Surfers. Je počasna epopeja, ki se razteza proti osmim minutam, "krasi" pa jo oguljen kitarski solo in celo zavijanje sintetizatorja. Kaj šele Flamboyant Duck, ki iz akustične hillbilly zasnove z nenavadno visokim petjem prehaja v melvinsko metaliziranje in nazaj. Šele tu se kot soavtor pojavlja eden od izvirnih članov Melvins, bobnar Dale Crover. Tudi udarno Break Bread je napisal Pinkus, kar še enkrat opravičuje naslov albuma. Komad se brezsramno spogleduje s hard rockom 70-ih, skupaj z večglasnim petjem in preskokom v psihadelični kaos.
Še ena priredba je avtorstvo Bitlov. Pravzaprav je I Wanna Hold Your Hand v zadnjem času ena redkih izvedb, ki so jo Melvins zmasakrirali s preskoki tempa in v sklepni noriji. Moteče celo po standardih Melvinsov. Naslednja Prenup Butter je edina, ki jo je sopodpisal kitarist King Buzzo, drugi avtor Pinkus bi jo prav lahko odnesel tudi v repertoar Butthole Surfers. Odlikuje jo namreč spodoben rif in preplet okraskov vseh vrst skupaj s popačenim petjem obeh. Album dejansko sklene Graveyard, ena bolj norih buttholovskih po vseh razsežnostih, in zdi se, da so Melvins segli po njej, da bi si povrnili nekaj stare razposajenosti, ki je z leti in desetletji že zaradi zakonitosti narave počasi izginjala. Sedaj ponovno uživajo v svojem početju in to se skoraj mora prenesti na poslušalca.
Ob koncu se lahko logično vprašamo, ali svet potrebuje še en album Melvinsov? Odgovor je, absolutno da. Ob poplavi uniformiranega, tržno preračunljivega in mlahavega indie rocka, še kako potrebujemo muziko, ki po vseh teh letih še vedno izstopa po vitalnosti in drznosti. S Pinkusom in McDonaldom sta Crover in Buzzo pridobila na novem avtorskem izhodišču, končna izvedba pa nikoli ni bila vprašljiva. Bo Jeff Pinkus sploh želel nazaj v Butthole Surfers?
raven dinamičnega obsega: DR8
(Rock Obrobje, april 2018)
Janez Golič
