MENOMENA
Friend And Foe
(Barsuk, 2007)
Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi morali biti Menomena ne samo cenjena, ampak tudi priljubljena skupina. Na primer, navkljub kritiški hvali, njihove plošče licenčno ne objavlja nobena evropska založba, je treba kar lepo uvoziti iz Amerike. Nekaj malega so si krivi tudi sami. O njih je namreč malo znanega, komaj imena članov skupine, nekaj fotografij, a nič o njihovih predhodnih dejavnostih, vplivih, ali kakšnih drugih biografskih podatkov. Prepuščeni smo večinoma glasbi sami, in niti ne nepomembno, nekaj o njihovih namerah govorijo vsaj ovitki CD plošč. Prvenec I Am The Fun Blame Monster (anagram The First Menomena Album) je vstavljen v stostranko knjižico, po drugi strani je drugi album, instrumentalni Under An Hour, vtaknjen v prozorno embalažo. Tudi letošnji izdelek, Friend Or Foe, ima poseben ovitek, stripovsko zrisan in izrezljan tako, da z obračanjem CD plošče v škatlici prikazuje različne sličice.
Domišljije jim ne zmanjka niti na glasbeni ravni. Tehniško so dobro podkovani, odlikuje jih izbrano večglasno petje in številni prehodi znotraj nekajminutne pesmi. Že uvodna skladba Muscle'n Flo (naslove in vrstni red pesmi je lažje poiskati na internetu kot izpisane na sami plošči) se poigrava s poslušalčevimi pričakovanji, lahko bi bila uspešnica na prvo žogo, če bi Menomena le kanalizirali tok skladbe. Potem bi vse takoj dvignili na noge. Ampak to očitno ni v njihovi naravi niti ne namen – ostajajo nekako potuhnjeno hudomušni, zapeljejo v eno stran in naslednji trenutek speljejo nekam drugam. Po udarnem začetku skladba implodira, pogrezne se vase in prepusti prostor harmonijam. Te se potem stekajo v nekakšen ambient plepletajočih linij klavirja, skladba se nenadoma vrne v izhodišče in konča v klimaksu vseh možnih instrumentov, do značilno rockovskih do pihal in popačenih sintetizatorjev. V drugačnem vrstnem redu to velja za večino skladb albuma oziroma če že za koga, potem za njih velja, da je nepredvidljivost njihova edina stalnica. Tudi produkcijsko so Menomena izven pravil, enkrat izskoči en instrument, potem kar izgine oziroma ga preplavi pet drugih. Ja, takole opisno Menomena zvenijo dokaj kaotično, ampak izvedbeno je vse na visoki ravni, domišljeno, parcialno zelo spevno in predvsem suvereno. Niti za sekundo ne dopustijo občutka izgubljenosti, v njihovi izvedbi vse domislice zvenijo logično oziroma tako, da drugače pravzaprav sploh ne more biti. Menomena so danes ena redkih skupin, ki se niso uklonili splošno sprejeti tezi, da je v okviru pop-rocka že vse narejeno in slišano. Za njih velja še nekaj več – na račun izvirnosti ne trpi poslušljivost, vsaj tako bi jih moral dojeti poslušalec odprtih ušes.
(Muska, maj-junij 2007)
Janez Golič
