MERCURY REV
Deserter's Songs
(V2 Records, 1998)

Konceptualna vzvišenost ali ne, to je sedaj vprašanje. Se zgodovina spet ponavlja in sprevrača v farso? Ko je rock kultura ob vstopu v primež tržnih mehanizmov izgubila svojo nedolžnost in so jo glavni akterji povzdignili na raven “umetnosti”, je bil skoraj nujen prevrat, ki je rocku vrnil nekaj prvotne vitalnosti. In predvsem utrdil zavest o njegovem poslanstvu.
Z razvojem “delovnih” sredstev (beri “s pocenitvijo snemalnih naprav”) se je naravni cikel stalnega vračanja in oplajanja iz preteklosti lahko ustavil tudi v “progresivnih” sedemdesetih. Iz nabritih mladcev, ki jim je bilo igranje predvsem v veselje, so Mercury Rev zrasli v zrele može, ki svoje vizije prevajajo s subtilno natančnostjo. Če so se prej “izgubili” v neskončnih kitarskih igrah, je sedaj vse na pravem mestu. Pesmi so zaokrožene, rime skladne in aranžmaji kompleksni, da se jih ne bi sramovali niti Gil Evans, Van Dyke Parks ali Phil Spector. K sreči stoji vmes vsaj en “ampak” ali “vendar”. Ja, Mercury Rev so zrasli v nekem drugem času in kanček mladostne nabritosti se v podtonih še vedno skriva v puščavniških pesmih, da vse skupaj ni zgolj sodobni rock za odrasle. Kitare so resda večinoma postavili v kot, tudi ni nenadnih obratov, ki so predvsem na prvih dveh albumih označevali njihov izraz, so pa drugi odkloni, ki kažejo na njihovo neizmerno domišljijo in odprtost.
Če so prej obskurnost vehementno vmešavali v trdno strukturirane skladbe, so sedaj oba pola strogo ločili. Na eni strani imamo zaokrožene pesmi, male pop mojstrovine, kjer je psihadelični tornado poniknil v nežno sapo, in kot antipod so tokrat vmes posejali instrumentalne vinjete, odmeve časov, ki so zabeleženi le še na škrtajočih vinilih na 78 obratov. Album se zato posluša v enem kosu. Tako šele ponuja celovit vtis odprtosti, kjer se sodobnost sreča s tradicijo v enkratnem in samosvojem slogu Mercury Rev.
Škoda le, da je jim Bowie speljal Space Oddity, tako da se so morali zateči v pustinjo. Bistvene razlike sicer ni, kričanje je v obeh primerih jalovo, a veselja polno početje.
(eksluziva)

Janez Golič