MICE PARADE
Obrigado Saudade
(Fat Cat, 2004)
Izmikanje določnosti, se zdi, je poglavitni vzgib Adama Piercea, edinega stalnega člana projektne skupine Mice Parade. To kaže že z izbiro imena, Mice Parade je kar permutacija črk iz lastnega imena. Tu znotraj pa se odpirajo vprašanja ena za drugo, tako daleč, kolikor si kdo le želi. Če vas ne briga, še vedno ostane goli užitek, v sijajno niansiranem, nenasilnem zvoku in gibanju skozi ležerno razgibane strukture.Obrigado Saudade je v mnogočem rezultat predhodnih snovanj. Je doslej najbolj zaokrožen, celovit album Adama Piercea. Ali pa smo akustični muzak z obveznimi ritmičnimi preskoki in drugimi sodobnimi posegi že vzeli kot 'normalo'? Kakorkoli, ko je nekdaj razrahljane sestavine tokrat povsem nevsiljivo spojil, se je skoraj moral vprašati o namenih takšnega početja? Je to le še en korak bliže omenjeni ležernosti, takorekoč 'lahki' glasbi za ozadje? Ali ni morebiti ravno nekdanji eksperiment zaradi eksperimenta hermetično zapiral vrata tam, kjer bi lahko vstopil poslušalec še iz kakega drugega sveta in ne le zvesti sleditelji? In končno, ni določen izziv tudi v skladanju kompleksnih, zaokroženih, vokalnih pesmih, ki bodo formalno in po izrazni svežini še vedno izstopale iz sivega povprečja sredinske pop produkcije?
Kakorkoli obrnemo, Mice Parade še vedno zvenijo drugače, a referencam se je nemogoče izogniti. Takim, splošnim, kot posebnim - ki so jih tokrat prinesli gosti, ki usodno obarvajo pesmi, v katerih sodelujejo. V prvi vrsti je tu nezgrešljivo piskajoč, a vendarle krhek vokal pevke Kristin iz islandskih Mum – vedeti je treba, da plošče Mice Parade licenčno za evropski trg objavlja založba Fat Cat, kot to počne tudi za omenjene Mum, zato to sodelovanje ni tako nenavadno, kot se morebiti zdi na prvi pogled. Bliže je Doug Scharin, prihaja iz vrst iste čikaško-newyorške naveze kot sam Pierce. Še vedno pa ravno Pierce vsemu daje osnovni pečat oz. glasbeni značaj, skozi igro akustičnih kitar, ksilofona, sintetizatorjev in končno jazzovsko navdahnjenega bobnanja.
Morda ravno zaradi enovitega značaja posameznih kompozicij navkljub formalnim raznoterosti plošča nekje po polovici nevarno zdolgočasi. Morda je temu kriv tudi vrstni red objavljenih skladb, morda bi moral Pierce vseeno nastaviti bolj agresiven zvok, ga remasterizirati do tiste stopnje, ko ga ni moč ignorirati – kar je vse posledica splošne agresivnosti današnje produkcije. Vse kar je mehkeje od povprečja, hitro izpade.
Meni bo Obrigado Saudade vedno dobro 'služil'. Še vedno je to tista glasba za ozadje, ki je dovolj inovativna, razmigana, drugačna, da ob poslušanju ne bom imel slabe vesti, da se prepuščam new age zasanjanosti. No, recimo, da se lahko vrti tudi namesto tišine.
(Rock Obrobje, februar 2004)
Janez Golič
