MICE PARADE
Bem-Vinda Vontade
(Fatcat Records, 2005)

Mice Parade oziroma njihov vodilni in edini stalni član Adam Pierce (imeni skupine in osebno ime sta anagrama) tudi na šestem ali sedmem albumu sledi načelu, da naj bi bila vsaka naslednja plošča razpoznavna celota, morda celo tako različna od predhodnih, da posameznih pesmi ni moč medsebojno zamenjevati… Ker pa je čas strogo konceptualnih albumov že daleč za nami, tudi plošče Mice Parade niso zavezane strogemu konceptu in marsikatera pesem s svežega albuma Bem-Vinda Vontade bi zlahka našla mesto na katerem od prejšnjih izdelkov Adama Pierca. In obratno.
Vseeno se skozi album vleče nit, ali vsaj način igranja, ki veže pesmi v enoten niz. Obenem je novi plošček, če ne drugače, že z naslovom nadaljevanje prejšnjega (ki prav tako nosi naslov v portugalščini – Obrigado Saudade), in niti glasbeno ne more uiti primerjavam, saj na obeh ploščah gostijo nekateri isti glasbeniki, pevci in pevke. Da, Adam Pierce se je po vrsti instrumentalnih plošč odločil za pomemben preskok, svojo multi-instrumentalno znanje je nadgradil z lastnim petjem. Ko se pridruži še islandska pevka Kristin Anna Valtysdottir, sicer pevka skupine mum, je to element, ki močno poseže v siceršnjo »sporočilnost« te glasbe. Najprej je treba vedeti, da je Adam Pierce v prvi vrsti bobnar (nazadnje je igral v newyorških HiM in v spremljevalni zasedbi Davida Grubbsa), zato so prav bobni skozi končno mešanje zvoka potisnjeni naprej. »Spredaj« je še hitro in na odprtih akordih odigrana akustična kitara, kar daje vsemu mnogokrat sredozemski pridih, in potem se od nekje spodaj prikrade petje Adama Pierca, zadržan je, a še vedno dovolj samozavesten in na robu skladja z glasbo, medtem ko Kristin na celi črti podre ravnovesje »moči«. Njen krhki, skoraj otročje piskajoč vokal, se nikakor ne staplja v celotno zvočno sliko, kvečjemu obratno; da bi prišla do »izraza«, bi se morala ali sam bolj potruditi (beri: napeti glasilke) ali pa bi se morali umakniti vsi »glasni« instrumenti. Ostala bi lahko, na primer, harfa ali ksilofon, ki prav tako rahljata trdno podlago.
A potem to pač ne bi bilo več to. Potem bi bilo to prilagajanje pravilom, podrejanje privajenemu okusu širšega občinstva, Mice Parade pa še vedno izzivajo, eksperimentirajo, čeprav že na drugih ravneh kot v »zlatih« časih t.i. post-rocka. Njihova pop struktura je še vedno gibka, polna dinamičnih obratov in nenavadnih aranžerskih prijemov, še vedno pa, kot omenjeno, pesmi veže način igranja akustične kitare in bobnov. No, vsaj do naslednjega albuma, ki bo, logično ugibam, spet v drugem štosu in na katerega so bo spet potrebno navaditi. Nekateri nastavki pa so že tu; ob organskem igranju, prav nič »matematično« natančnega ni v tem, predvsem vse boljše izpeljave vokalnih melodij in spremljajočega besedila. Tu je še veliko manevrskega prostora, prav tistega, ki se ga je Adam Pierce dolga leta na široko ogibal.
(Rock Obrobje, maj 2005)

Janez Golič