GIARDINI DI MIRO
Hits For Broken Hearts And Asses
(2nd Records, 2004)

Verjetno bi lahko preštel na prste rok vse, ki ste že slišali za italijanske Giardini Di Miro. Le prste ene roke bi potreboval za štetje tistih, ki poznate njihove albume. Koga bi potemtakem zanimala kompilacija posnetkov s singlov, ki naj bi bila kot taka, namenjena le tistim, ki so dodobra seznanjeni z glasbo dotične skupine, imajo vse njene albume, sedaj pa želijo dopolniti zbirko še s posnetki, ki jih na albumih ni. Kajti Hits For Broken Hearts And Asses ni kompilacija tipa 'best of', singli v primeru eksperimentalnih rockovskih zasedb ne igrajo iste vloge kot na površju. Ti singli nimajo nosilne pesmi, vsi trije ali štirje posnetki so enakovredni, niti nimajo namena biti promocijsko orodje ob izdaji albuma. So posebna entiteta.
Kakorkoli, ta plošček mi bo služil bolj kot izhodišče za razmišljanje, ki sem ga razvil ob poslušanju te razgibane instrumentalne kitarske godbe. Prvo, kar mi je padlo v ušesa, je nadležna podobnost s škotskimi prvaki kitarskega post-rocka, Mogwai. Skladbe so podobne ne le po zvočni strukturi, ampak tudi 'vsebinsko'. Po pravilu se začnejo napol ambientalno, lebdeče, melodije se razvijajo, a nikoli do konca ne razvijejo. Prej se zvočni tok zvrtični v kitarski hrup prignan do roba. In po pravilu se Giardini Di Miro spustijo nazaj v področje pomiritve. Vložki pihal, godal in klaviatur so tu le v vlogi dodatnih tekstur, ki nikakor ne opredeljujejo njihovega početja.
Torej, instrumentalna glasba naj bi bila že zaradi manjka vokala bolj odprta, v tem primeru pa se zgublja v prežvečenih vzorcih. Prav vokal, ki v največji meri opredeli izvajalca, ga obenem naredi razpoznavnega. Glasove prepoznavamo kakor obraze, dva nista enaka, medtem ko se z instrumenti to doseže dosti težje. Tu prihaja do nasprotja; obstaja splošno mnenje, da je instrumentalna glasba bolj odprta, po drugi strani je težje prepoznavna. In vsak izvajalec, ki da kaj na svoj avtorski potencial, si želi izboriti svoj prostor v širokem spektru popularne in manj popularne glasbe.
Vsekakor je v tem smislu lažje izvajalcem, ki se držijo uveljavljenih, tradicionalnih oblik. Tisti, ki iščejo nove oblike izražanja, so stalno pod pritiskom vsakokratnih novosti, zasukov, presenečenj… Ko se zasidrajo v doseženem, jih zavrženo kot odslužene. Kaj šele, če te 'novosti' sploh niso njihove.
Tak primer so Giardini Di Miro. Nikakor jim ne gre odreči poguma, entuziazma, volje… So skupina, ki s svojo glasbeno usmeritvijo nima nobenih možnosti širšega preboja, najdlje so v tej smeri prišli prav Mogwai, in to se kaže na primer v vlogi predskupine The Cure. Dlje ne gre in verjetno ne bo šlo.
Torej, absolutno gledano, album Hits For Broken Hearts And Asses ni slab album. Je dovolj razmigan, zvočno bogat, dinamičen, ponuja obilo melodičnih nastavkov, ki čakajo, da jih do konca razvije kar poslušalec sam… Edina napaka te plošče je pravzaprav, da so to vse bolje in (predvsem) prej naredili že Mogwai, Explosions In The Sky, tudi Godspeed You Black Emperor. Torej, če ste ljubitelj teh skupin, imate vse njihove albume in bi želeli še, bodo Giardino Di Miro dovolj dobra izbira.
(Rock Obrobje, julij 2004)

Janez Golič