Intervju: Miss.Bee

Glede na razmere na slovenski sredinski rockovski sceni pred petimi, desetimi leti, smo lahko danes zadovoljni, da v tem polju prevladujejo skupine, ki črpajo iz sodobnosti. Obenem pa verjetno drži, da je med njimi malo takih, ki bi očitno odstopale. Bi bile razpoznavne, samosvoje, drugačne. Miss.Bee so vsaj pri nas taka, hvalevredna izjema.

Za Miss.Bee iz Kranja sem prvič slišal ob lanskoletnem festivalu Novi Novi Rock, ko so padli skozi rešeto mnogih prijavljenih in se uvrstili med pet nastopajočih na sami prireditvi. A zametki skupine segajo že v konec osemdesetih let, ko so kot Barockoko obredli malodane vse slovenske klube in se v skladu z razmerami predstavili v oddaji Videogodba in zmagali na Rock delavnici v Trebnjem. Po desetih letih premora, ki so ga člani zasedbe izkoristili za bivanje in doživljanje na različnih koncih sveta, so se ob pomoči pevke Melite Feldin ponovno zbrali kot Miss.Bee. Izkušnje svetovnih potovanj in bivanj se danes zrcalijo na plošči With A Smile On My Face, ki jo je skupina po dolgotrajnem iskanju založnika objavila sama. O tem in še čem govori multiinstrumentalist in avtor večine pesmi, Aljoša Feldin.


Vam je nastop na NNR pomagal pri promociji, prodate kak CD več, ste dobili ponudbo več za nastop?
Ne. Seveda se s tem radi pohvalimo, glede na inštitucijo, kakršna je bil Novi rock, vendar pa zadeva medijsko ni bila pretirano spromovirana. Tudi ljudje, ki se malo bolj ukvarjajo z glasbo, na primer, vodijo program v kakšnem klubu, še niso slišali za nas in našo glasbo kljub nastopu na NNR.
Ste razočarani nad politiko domačih založnikov, glede na to, da ste na koncu CD objavili v samozaložbi?
Nad založniki niti nismo razočarani, je pa v njihovem obnašanju precej ironije. Namreč, slovenska glasbena scena je priča, da je pri nas mogoče prodati marsikakšno glasbo (milo rečeno) dvomljive kakovosti, naše, za katero so po vrsti trdili, da je super in sveža, pa ne. Je pa razumljivo, da založbe niso pedagoške ustanove in da je investicija v razvoj tako majhnega trga kot je naš precej tvegano početje. Na srečo smo našli podjetje, ki nam je pomagalo pri tisku plošče, oblikovali pa smo jo sami.
Zanimiv se mi zdi vaš 'preskok' iz skupine, ki je imela spot na Videogodbi, do benda, ki ga producira Aldo Ivančič in sploh zveni drugače od večine pop-rockovske produkcije pri nas. Lahko opišete to 'tranzicijo'?
Na Pop delavnico smo se Barockoko enkrat prijavili s komadom Ona sanja, ki je bil nekako najbolj pop od vsega, kar smo počeli in je bil leta 1990 celo na Videogodbi. To je bilo dejanje iz obupa nad možnostmi večjega prodora v Sloveniji. Smo pa zmagali na Rock delavnici v Trebnjem, mislim da leta 1989. Aldo bi nas torej lahko produciral že takrat. Edina razlika do sedanje glasbe je v tem, da se je v vmesnem času pocenila tehnologija in da smo kar pismeni na tem področju, tako da sedaj uporabljamo več tehnike, v kar smo delno tudi prisiljeni, saj že nekaj časa ne najdemo bobnarja, ki bi bil pripravljen delati z nami in bi bil tudi dovolj dober.
Kje vidite svoje mesto na slovenski 'sceni', zdi se, da ločnica med main-streamom in undergroundom pri nas izginja. Ali drugače, ciljate na določeno občinstvo ali upate na odprtost duha čim širšega poslušalstva?
Na vprašanje, kaj je naša ciljna publika, običajno odgovorim z: »Vsi.« O slovenski sceni pa ne razmišljamo toliko, da bi lahko razpravljali o tem, kje smo. Je pa res, da je govoriti o pop sceni in alter sceni malo preživeto, svetovna glasbena industrija je že davno spoznala, da je tudi na drugi strani denar in tako tudi alter dobiva svoj main-stream.
Zdi se tudi, da danes, predvsem pri nas, brez videospota ne gre. Radi snemate spote ali so le nujno zlo, ki pomaga pri promociji benda?
To drugo. Razen, če seveda ne tvegaš in poskusiš tudi s spotom kaj povedati in vse skupaj ni le neko artistično mašenje časa. Trenutno za pesem HHH pripravljamo risani video spot, za pesem Nisem sama, ki je v filmu Varuh meje Maje Weiss, pa bo posnela spot njena ekipa. Pripravljamo tudi video za pesem Fontaine de Vaucluse, ki so nam ga na nacionalki že enkrat zavrnili, pa nič ne de, nam se nikamor ne mudi. Ime igre je pa: minimizacija stroškov.
Pri nas težko uspejo domači izvajalci, ki pojejo v tujem jeziku, oz. ti upajo na širši prodor na tujem (Niowt, Psycho Path...). Obenem verjamem, da omenjeni pojejo v npr angleškem jeziku zato, ker se tako najlažje izražajo v formi rocka. Kako je s tem pri vas? Pojete v tujih jezikih zato, ker ste bili takrat, ko ste pisali pesmi, v takem feelingu? Ali je zraven še podzavestna želja po prodoru na tuje, ker da je npr naš trg nedovzeten za vašo vrsto glasbe?
Tukaj gre predvsem za feeling. Zgodi se, da ko prvič odprem usta ob nekih novih vzorcih na kitari, pridejo ven besede v angleščini, drugič pa spet v slovenščini. Kakor je, tako naredimo. Edino Fontaine de Vaucluse je bil načrtno narejen v francoščini, ker pač opisuje zgodbico, ki sva ji bila z Melito priča točno tam. V tujini je takih bendov kot smo mi precej, tako da bi težko brez smeha rekel, da želimo predvsem uspeti v tujini. Naš trg pa tudi ni zanemarljiv.
Kakšne so bile izkušnje v tujini, ste tam tudi igrali ali 'zgolj bivali'?
Midva z Melito sva skoraj 5 let živela v ZDA. Tam sem sicer naredil nekaj materiala, vse skupaj pa ni bilo povezano z glasbo ali kakršnimkoli bendom.
Ker verjamem, da od glasbe ne morete živeti, me zanima, kaj je tisto prvo, kar vas žene naprej? So to koncerti, je to pisanje in snemanje glasbe, žar skupnega ustvarjanja v vadbenem prostoru, druženje, priznanja?
Ustvarjanje, ustvarjanje in še enkrat ustvarjanje.
Kako nastajajo pesmi? Prinese na vajo kdo od vas že izdelano pesem in jo skupaj končate? Ima avtor že izdelano predstavo, kako naj bi pesem zvenela in se potem vsi poskušate temu približati?
Jaz sem, kar se tega tiče, precej tirana, običajno prinesem izdelane pesmi. Velik del plošče With a Smile On my Face je nastal celo preden smo zadeve zvadili. Tu je šlo za prvi napad, da vidimo ali bodo zadeve sploh za koga zanimive, preden se posvetimo vajam. Običajno avtor naredi tudi večino aranžmaja, vsaj na prvi plošči je bilo tako.
Drugi avtor, Aleš, je bolj demokratičen, njegove stvari se običajno razvijajo na vajah. Pesmi za drugo ploščo bodo dobile več karakterja, saj jih že pišemo in tudi skupaj vadimo, pa tudi Melita in Matej imata malo bolj proste roke. Predvsem na vokalih dlje iščemo pravo melodijo, ki kar najbolje ustreza značaju Melitinega glasu.
Produkcijo ste delali v različnih 'kombinacijah'. Ali se je to zgodilo zaradi snemalnega procesa, ali ste vsak komad posebej dali v roke ustreznemu producenti, ne glede na to, da ste to večinoma sami.
Začeli smo pri Aldu. Ker tako kot mi živi v Kranju, ima studio doma in je legenda v tovrstni produkciji, je bil logična izbira. Gorenjec v meni je seveda tudi upošteval dejstvo, da ni preveč drag. Seveda je bil to tudi test in hkrati marketinška poteza. Namreč, če bi bila zadeva všeč njemu, bi bil to znak, da smo na pravi poti in če naj bi bilo to res, se on giblje v takih krogih, da bi nas lahko marsikje omenil. To se je na primer zgodilo že, ko je dobil Boomeranga za življenjsko delo, saj nas je omenil v intervjuju za Mladino. Najbrž brez njegovega prepričanja v kvaliteto našega material tudi ne bi prišli do Maje Weiss in njenega filma. Ko smo pričeli sestavljati drugi del materiala, je bil pa že precej zaseden z drugimi projekti, v tistem času pa sem ravno naletel na starega znanca Mateja Wolfa, tudi Kranjčana, ki pa ima studio 200 metrov od najinega stanovanja in je tudi izvrsten glasbenik. Tudi z njim smo krasno sodelovali, zvok drugih šestih pesmi, ki so bile narejene z njim pa se tudi razlikuje od prvih šestih pesmi, tako da to daje plošči dodatno svežino. Naj pa za konec rečem, da sva oba z Alešem precej naporna za producente, saj naju je zelo težko prepričati v kakršnekoli spremembe materiala glede na narejene demo posnetke. Aldu je to uspevalo s produkcijskimi posegi, kot so raznorazni efekti, dodatki k »groovu«, Mateju, šolanemu glasbeniku, pa predvsem s kritičnimi mnenji o kakšni harmoniji, večglasju. Dodal pa je tudi nekaj odličnih retro zvokov, saj ima avtentične inštrumente, kot so Hammond, Rhodes, Clavinet…
Kako vidite svojo prihodnost? V večji uporabi elektronike, kot gre to običajno, konec koncev se danes lahko že na domačem računalniku veliko naredi. Razmišljate morda o remiksih, ki so postali stalna praksa glasbe, ki vsaj delno ali pogojno sloni na plesni elektroniki?
Predvsem imamo še dovolj novega gradiva, tako da so remiksi še daleč, če bodo sploh kdaj postali realna možnost. Moral bi jih narediti nekdo, ki se na to spozna. Pri meni pesmi že dolgo nastajajo doma na računalniku, ravno tako pri Alešu, tako da tukaj ne bo kakšnih sprememb. Gre za to, da zložimo čim boljše pesmi že samo s kitaro in vokalom, aranžma je potem druga zgodba. Mislim, da bi lahko bila naša druga plošča pripravljena že pred koncem 2002.
Kaj se zadnje čase vrti v vaših CD predvajalnikih?
Radiohead, Morphine, Cowboy Junkies, Add n to x, Peaches, Stina Nordenstam, Underworld…
(Muska)

Janez Golič