Miss.Bee
With A Smile On My Face
(samozaložba, 2001)
VERYUSED ARTISTS
Nothing To Touch
(samozaložba, 2002)

Recept je navidez preprost. Danes se v eno lahko zlije marsikaj, zdi se, da v mešanju glasbenih slogov ni zadržkov, prepovedi, preprek. Je pa zato težje ponuditi prepričljivo celoto, uravnotežen miks različnih prostopov in skladje sestavin. V ospredje vse bolj stopa producent, izkušeno in izostreno uho, ki razpoloženju posameznih pesmi doda pravo barvo.
With A Smile On My Face ima potencial take zbirke pesmi. Če obstaja povezovalno/razpoznavna nit objavljenih pesmi, se ta kaže kvečjemu skozi petje Melite Feldin, pa še to se izraža v štirih različnih jezikih. Močneje v določen kontekst je njeno petje postavljeno z aranžerskimi rešitvami. Tu Miss.Bee ne upoštevajo prav nobene formule; jazzovsko razrahljani kitarski akordi podloženi z diskretnimi elektronskimi ritmi (npr v uvodni Fading I Love You, tudi v FabYouLoose) se še najbolje prilegajo krhki vokalni interpretaciji. Z ekstatično podlago rituala (Nisem sama, Reset…) pa se njen glas težko spoprime v naravni danosti, pomagajo šele efekti odmeva in popačenj. Poudarjeni trip-hop v Goomy-Do-Me-Twist pomeni potrebno oživitev, najšarmantnejša pa je francosko odpeta Fontaine de Vaucluse, ki so jo Miss.Bee ovili v karseda nevsiljive aranžmaje. Žal so šli korak predaleč v združevanju nezdružljivega proti koncu plošče, nekaj (naj-bi-bili-zabavni) vokalnih in instrumentalnih vložkov (Nanule Blue Weed, Medicine Men) ruši poprej vzpostavljeno ravnotežje, tisto, kar dovolj trdno vzpostavlja identiteto skupine navkljub naštetim raznolikim pristopom.

Očitno so morali 2227 razpasti in Baby Can Dance dlje počivati, da je lahko uresničilo dolgonačrtovano sodelovanje Branke, Dragana in Mačka. Za razliko od njihove zaprisežene rockovske preteklosti so kot Veryused Artists bolj sproščeni, tudi odprti. Samozaloženi (in se bojim tudi samorazposlani) CD Nothing To Touch v bistvu združuje njihove tri usmeritve, na plošči lepo razporejene v 3 krat 2 pesmi. Prvi dve predstavljata lahkotni in čist kitarski novovalovski pop, ki se ga ne bi sramovali niti Cocteau Twins, le Maček ne more iz kože in v izteku Flying Instruction doda od Butthole Surfers povzeto popačenje 'I'm Flying'. Bolj zares zvenita na blues naslonjeni High Hopes in Leaning On Your 2nd Door, ki sodita v repertoar Baby Blue Gun. Sproščenost zamenja krčevitost in notranje zadržana ekslozivnost Branke in Dragana v duelu trzajočih kitarskih strelov in strastnega dihanja. Le redkokdaj slišimo tako razvnet glasbeni duet.
Tretji del je spet lahkotnejši, a nič manj prepričljiv. Brankino petje se enako učinkovito staplja z nekako plavajočem trip-hopu, polnem oddaljenih kitar in drugih nedefiniranih odmevov. Ko v že tako zamaknjen zvočni prostor pesmi Nothing To Touch vstopi čelo, pesem vzdigne na raven mističnega, nedosegljivega, težko dotakljivega….
Če CD Nothing To Touch samo nakazuje nadaljne korake skupine, potihem upam na tri ločene, vase zaokrožene izdelke. Na pričujočem ploščku Veryused Artists izpričujejo redko vrlino – preprosto igrajo glasbo, ki jo imajo radi, in se ne podrejajo tistemu, kar se 'danes igra'.
Obenem se ob 'usodi' obeh skupin nagibljem k žalostni misli, da bomo morali sveže glasbene zamisli pri nas iskati le še med samozaloženimi izdelki. Ko bi si zaslužili precej širšo pozornost in potrditev.
(Muska)

Janez Golič