MISS.BEE
Stop And Think
(Eyebulb, 2003)

Sprememba okolja običajno dobro dene navdihu. Nekajletno bivanje v Združenih Državah in potepanje po Evropi je za Aljošo Feldina in za njegovo življensko spremljevalko Melito očitno trajna avtorska vzpodbuda. Kajti tudi na drugem albumu njune skupine Miss.Bee se najraje spominjata in reflektirata pretekle dogodke. Jih 'retuširata'. Že z naslovom Miss.Bee napeljujejo, da je to razmišljujoča plošča, z glasbo, za katero si mora vzeti čas tudi poslušalec. Kajti, glasbeniki skladajo, vadijo, snemajo, se trudijo, razvajeni poslušalec pa brez napora le vzdihne in zamenja CD ploščo, ali bolje, klikne na naslednji MP3 zapis na domačem računalniku.
Stop And Think zagotovo ni namenjena nestrpnemu 'potrošniku'. Ton cele plošče je umirjen, precej manj plesen in previdnejši pri spajanju sodobnosti kakor na prvencu With A Smile On My Face. Pravzaprav Miss.Bee raziskujejo dualnosti sprejemanja, na eni strani imamo spomine, črno-belo slikanje, analogni zvok, na drugi retuširanje, barvanje, digitalizacijo… Brez preteklosti ni sedanjosti, in čeprav se Miss.Bee raje spominjajo, se tega lotevajo na sodoben, svež način. V tem prednjači ritmična spremljava, polna je sinkop in skoraj ritualne vznesenosti. Navkljub nekaterim večinsko sintetično zvenečim pesmim, Miss.Bee vzdržujejo razgiban zvok, poln je drobnih produkcijskih prijemov, le kakšen bi šele bil z 'normalnim' denarnim vložkom v sam snemalni proces.
Potencialna uspešnica Nebo zamenjaj barve je premeteno postavljena na začetek. Zapelje z lahkotno melodijo in dinamično medigro sintetizatorjev, kitare in ritem mašine. Zelo sinth-pop. Postopoma pohajkovanje po spominih in žanrskih oblikah postane še bolj razpuščeno. Vse do vrhunca plošče, dveh jazzovsko navdihnjenih pesmi, Miss.ici.pee in Stoned Story. Prav gostujoči glasbeniki tu dodajo novo dimenzijo, predvsem igra klavirja lepo sledi mehkemu vokalu pevke Melite. Žal v drugi polovici albuma skupini zmanjka sape, nekatere pesmi stečejo prazen tek, repeticija v njih postane le mašilo in ne sredstvo dviganja in sproščanja napetosti. Miss.Bee pa se zato prebudijo ob izteku albuma, z rockovskim Guess Who, kot so to le zmožni, in se potopijo spet v projekcijo želja v sklepni Glory, ki jo je napisal še en avtor v skupini, Aleš Hvasti. Dobro se je vsake toliko ustaviti in razmisliti. Ob glasbi Miss.Bee je to posebej prijetno početje.
(Muska, oktober 2003)

Janez Golič