LOU REED:
Metal Machine Music
performed live by
ZEITKRATZER
(Zeitkratzer Records, 2014)

Po legendi so izvirni dvojni album Metal Machine Music iz leta 1975 v celoti poslušali le dobro plačani recenzenti. Večina kupcev je ploščo vrnila v trgovino, po treh tednih je tudi založba potegnila ploščo iz prodaje. Le manjši del poslušalcev je dobro uro kitarskega škripanja, dronanja, brbenje in šumenja razumela kot resno skladateljsko delo. Še avtor in izvajalec, Lou Reed, je izjavljal, da to ploščo lahko poslušajo le cepci kot je on. Lou je bil tisti čas v slabem stanju, čas med snemanjem plošč je večji del presedel na stranišču, medtem ko so studijski glasbeniki opravili večji del posla. Kljub temu je s ploščami Transformer in Sally Can't Dance dosegel zavidljiv status rockovske zvezde in založba RCA je kar naprej pritiskala nanj in zahtevala, da še naprej niza uspešne rock'n'roll popevčice. Mnogi menijo, da je Metal Machine Music točno odziv na te pritiske.
„Glasba“ na izvirnem albumu je večji del nastajala kar sama. Lou Reed je v trikotnik postavil tri kitarske ojačevalnike, na vsakega prislonil električno kitaro, in tak sistem v določenem položaju kitar in pri določeni jakosti zvoka, preide v povratno zanko (t.i. feedback). Tega je mogoče do določene mere nadzorovati z obračanjem kitare in spreminjanjem glasnosti ojačevalnika, če pa so to trije ojačevalniki, obrnjeni eden proti drugemu, postane tak sistem še bolj nestabilen, resonance krožijo in se izmenjujejo izven nadzora... Vendarle je Lou Reed trdil, da je iz te gmote hrupa uspel izluščiti „glasbene“ elemente, te je naknadno rezal in lepil, da je sestavil 4 dele dobro uro trajajoče simfonije hrupa. Vsak del traja natanko 16 minut in eno sekundo.
Plošča Metal Machine Music je kmalu postala le majhna posebnost v diskografiji Louja Reeda, kasneje je posnel še vrsto „normalnih“ rockovskih albumov. Šele skozi 90-a leta so se na ta album sklicevali mnogi protagonisti „noise“ scen vsepovsod po svetu. Album je tako leta 2000 dočakal ponatis, še sedem let kasneje pa je berlinski komorni ansambel Zeitkratzer na pobudo menedžerja Louja Reeda, pripravil prepis izvirnega hrupa v notni zapis. Ko je za to izvedel Lou Reed, je izjavil, da je to nemogoče. Ko je dobil materialni dokaz za to, se je odločil za sodelovanje, s Zeitkratzer so šli na skupno turnejo in v živo igrali Metal Machine Music, kar je tudi že objavljeno na koncertnem albumu.
Kasneje so Zeitkratzer sami predstavljali simfonijo hrupa v izvedbi 9 članskega komornega ansambla. Pri tem niso imeli prevelikih težav, konec koncev so v preteklosti že igrali dela avantgardnih skladateljev ali igrali skupaj s sodobnimi avtorji hrupne glasbe kot so Merzbow, Lee Ranaldo, Keiji Haino, Elliott Sharp... Z leti preigravanja iste skladbe se je le ta razvijala v vse bolj muzikalično smer, in že zato je še ena objava koncertnega zapisa razumljiva in po slišanem, nadvse dobrodošla. Odlično posnet koncert izpred dveh let v Italiji sedaj kaže Metal Machine Music v povsem drugi luči. Že uporaba predvsem akustičnih glasbil poudarja dinamiko skladbe, naenkrat izstopajo mikro-melodije, ki so bile prej skrite v metežu kitarskega škripanja. Prav ta distinkcija ponuja vpogled v bogastvo zvočnega tkiva, in tu je na mestu še ena izjava Louja Reeda, namreč da je imel dober občutek za melodijo in da je prav ta občutek izkoristil pri rezanju neskončne igre kitarskega brbotanja.
Če je bilo prej težko odločiti med naključnimi zvoki in glasbo, je sedaj Metal Machine Music vse bolj glasbeno delo. Nenazadnje se je spremenila tudi percepcija poslušalcev, nekaj te glasbe v izvedbi Zeitkratzer, na primer, odločno spominja na dolge, inštrumentalne pasuse newyorških labodov s plošč Soundtracks For The Blind, Seer ali To Be Kind.
Lou Reed žal ni dočakal objave te plošče. Dobro pa je, da so posthumno izšli dve radikalnejši plošči, ki jih je vsaj sopodpisal on. Razširjena izdaja drugega albuma The Velvet Underground, White Light/White Heat, in tale komorna izvedba Metal Machine Music. Na obe je lahko še kako ponosen.
Na svojo izvedbo Metal Machine Music so lahko ponosni tudi Zeitkratzer. Že natančen prepis skladbe je veliko delo, natančna izvedba je izjemen dosežek. Oziroma, vsaj zastavili so izvajanje tako, da bi se karseda trdno držali izvirne zbrke zvočnega meteža. Priznam, nisem preverjal od tona do tona, ampak vsak od štirih delov njihove izvedbe traja natanko 16 minut in sekundo!
In nenazadnje, novo komorno izvedbo Metal Machine Music zlahka posluša v celoti tudi recenzent, ki za to sploh ni plačan.
(Rock Obrobje, avgust 2014)

Janez Golič