MOEBIUS NEUMEIER ENGLER
Another Other Places
MOEBIUS STORY LEIDECKER
Snowghosts Pieces
(Bureau-B, 2014)

Raven inovativne ustvarjalnost res ne gre povezovati s starostjo umetnika. Dieter Moebius pri svojih sedemdesetih letih ne kaže znakov stagnacije, pri tem mu pomagajo številna sodelovanja, od katerih se večina zgodi ad hoc. Lahko bi se vrnili v pozna šestdeseta, ko je Moebius začel v skupini Kluster, precej šumeče zveneči elektronski skupini, ki se je kmalu prelevila v duo Cluster. Moebius in Rodelius sta obenem rafinirala svoje početje vsaj do te mere, da ju je opazil Brian Eno, ki je kmalu pristopil tudi ustvarjalno. In to je bil šele začetek številnih sodelovanj Dietra Moebiusa.
Za tokratni zapis je pomembno srečanje z Jurgenom Englerjem, nekdanjim punkerjem in ustanoviteljem industrijske-EBM skupine Die Krupps. On je leta 1996 povabil v studio tako Moebiusa kot Manija Neumeiereja, še enega guruja krautrockevske scene začetka sedemdesetih let, in v enem sessionu je nastal album Other Places. Tu se je prilagodil predvsem Engler, saj drugače srečanje ne bi delovalo... Za agresivne udarce industrijskega rocka tu ni prostora. Moebius je nepoboljšljiv romantik, Neumeier gradi na nenasilni repeticiji, Engler je lahko prispeval le vezivo, kar je rezultiralo v atmosferični, hipnotični, kozmični glasbi, za katero se oprijemlje naziv krautronika. In to že globoko v obdobju, ko se je večina pionirjem elektronske glasbe že predajala tehno vročici ali nabuhlemu spektaklu brez vsebine.
Po sedemnajstih letih je trio ponovil vajo, zato naslov albuma Another Other Places. Načelo sodelovanja je ostalo natanko enako – glasba naj bo spontana, skupinska improvizacija brez posamičnih ekshibicionističnih izletov. Tak pristop ponuja enake možnosti za uspeh kot polom. Kar bi sicer razumeli za napako, je tu le neizločljiv del procesa, trenutni nesporazum med tremi dokaj različnimi značaji, ki poskušajo z najboljšimi nameni ustvariti koherentno celoto. Uvodna Watzmann je še tipanje, preskušanje zvočnih učinkov analognih sintetizatorjev in tolkal. Bolj usmerjena, lahko bi jo označili že za kompozicijo, je Wohlauf, ki jo vodi linija na sekvencerju in preprosta kitarska linija, obkrožajo pa ponovno skoraj naključni sintetizatorski zvoki in zakodiran vokal. Moebius, Neumeier in Engler so se na snemanju tudi zabavali. Tudi v Wahnfried se zgolj iščejo, skozi kombinacijo nenavadnih sintetiziranih zvokov gradijo preplet melodij, kjer nobena ne prevlada. Kako se znajo prilagoditi eden drugemu, se poslušati, reagirati, dokazuje Vorirrt, sublimna skladba pritlehnega ritma in številnih malih zvokov, ki ga obletavajo. Nekaj več gruva ponujajo v Expressionist, pa vendarle, ko Mani Neumeier izkaže vrline jazzovskega bobnanja, je ta gruv nadvse živ, gibek, izmaknjen vsem stereotipom plesne muzike. Če je bil prej še malce zapostavljen, Mani prime vajeti v svoje roke v Destilliert, še eni jazzovski skladbi, ki ji daje rob Engler s potegi odprtih akordov po električni kitari. Resda le tri skladbe na albumu ponujajo tekoč zvočni tok, a vendarle ima vsaka svoj karakter, neko sublimno idejo, da vse skupaj ne izpade le kot igračkanje z zvoki.
Album Another Other Places se še ni umaknil s strani z novostmi založbe Bureau-B, že se mu je pridružil Snowghost Pieces, še en album Dietra Moebiusa v sodelovanju. Tokrat mu delata družbo Jim Story, ki je predhodno sodeloval s Hansom Joachimom Roedeliusom, in Jon Leidecker alias Wobbly, zvočni kolažist iz Negativland. Ta plošček je bolj elektronsko usmerjen, recimo, sodoben, ne bi mogel nastati v sedemdesetih, na primer, a obenem je nekoliko manj drzen v smislu interakcij med glasbeniki. Vsaj Leidecker bi tu lahko izstopal, mestoma zavil vstran, a ne. Podobno kot Engler se je lepo prilagodil kozmični atmosferičnosti, ki tu še natančneje cilja proti hipnotični zamaknjenosti. Nekaj tega določajo že glasbila, ki so zgolj sintetizatorji, in nenazadnje okolje, v katerem so posnetki nastali. Studio Snowghosts Pieces, po katerem je album dobil naslov, je lociran v odmaknjenem hribovju ameriške zvezne države Montana. Že ko je tam snemal Wobbly z duom Matmos, si je želel, da bi tja pripeljal in snemal s Cluster. Željo je delno uresničil z Moebiusom in Storyjem.
Tisti, ki je ugotovil, da je med glasbo za ozadje in avantgardo včasih le korak, bi lahko prišel do teze na podlagi poslušanja albuma Snowghosts Pieces. Glasba je bogata s sintetiziranimi zvoki, ki se stalno prelivajo, dopolnjujejo, in tvorijo večinoma gladek, všečen zvočni tok. K temu pomaga previden miks, saj izenačuje nenadne vdore neželenih sekvenc. Dobro je, da se trio še vedno zna ogniti cenenim ritmičnim vajam, ki so pokvarile že marsikoga, in obenem glasba niti približno ni pretenciozna, ali po drugi strani akademsko hermetično zaprta vase. Morda pa je triu uspel redek medkorak – všečna, poslušljiva avantgarda!
P.S.
Na objavo čaka še drugi del snemalnega dela v Montani.
(Rock Obrobje, julij 2014)

Janez Golič