MOGWAI
Happy Songs For Happy People
PIAS, 2003

Nekdanje nabritosti, če ne prekucništva, je na novem albumu škotskih Mogwai le še za vzorec. Naslov plošče je pač premalo, da bi se nanj obešali in ga označili za prevratniškega. Vsaj na zunaj, v tej glasbi ni veliko veselja, in zagotovo ni namenjena veseljačenju željnemu poslušalstvu.
Ali morebiti sporočila le niso tako preprosta in enoplastna. Če bi spregledali cinični podton naslova (podobno kot pri prejšnjem albumu Rock Action), bi lahko prišli do presenetljivega zaključka. Mogwai so pač že prišli do ravni, ko se jim ni potrebno vsakič znova dokazovati, presegati prejšnje dosežke, potrjevati, prešli so faze umetno ustvarjene dinamike, totalne ofenzive brezobličnega hrupa, nenormalno razpotegnjenih ambientalnih pasaž, do nerazpoznavnosti popačenih tekstur… Sedaj že lahko obsedijo na lovorikah, preseči preteklosti na formalnih ravneh se ne da. So zato tako zadovoljni, morda celo veseli, ker končno delajo svojo stvar brez pritiska, da mora biti ta nov mejnih v skrajnostih?
Album Happy Songs For Happy People preveva melanholični ton. Le še redko se Mogwai zavzamejo in ponudijo čvrsto ogrodje skladbe, tako je z uvodno Hunted By The Freak, ki skozi vleče razpoznavno melodijo, večji del albuma pa je potopljen v muzak, iz katerega izskoči le še kak nebogljen poskus hrupa. Do nerazpoznavnosti vokoderiziran vokal nima ključne vloge, služi kot nejasen obris sanjske podobe. Tudi ostali instrumenti so prisotni enakovredno, oziroma kot po pravilu Mogwai prepustijo središčno vlogo gostujočim glasbenikom, Luku Sutherlandu z otožno violino ali Caroline Barber na čelu. To bi bil lahko še en prikaz njihove nezmožnosti – zaenkrat še zapišem, dokaz odprega duha…
Morda se tudi že zavedajo, da sami ponujajo premalo. Morda je danes samo glasba na CD plošči premalo, ponuditi je potrebno še kaj. Mogwai v dodatku ponujajo poskusni program Cubase SX, s pomočjo katerega lahko z računalnikom vsak po svoje na novo zmiksa skladbo Hunted By The Freak, odvzame, kar mu ni všeč, poudari, kar mu je.
'Objektivno' je nemogoče oceniti novi album. Če po najboljši volji poskusim odmisliti vse, kar so Mogwai že ponudili, potem bi Happy Songs For Happy People lahko celo vzdržal, še vedno štrli izven povprečja instrumentalne 'rockovske' godbe. Še vedno so drugačni, izstopajo. A v odnosu z njihovo dosedanjo, relativno obširno diskografijo, se bojim, Happy Songs ne bo v vrhu 'priporočenih'.
(Rock Obrobje, julij 2003)

Janez Golič