Intervju: MOJCA KREVEL (Niowt)

Niowti so slovenska art rockovska skupina, ki na svojo nenavadnost opozarja s hermetičnim intelektualizmom, za katerim člani skrivajo svojo identiteto. Lep primer za to je tristranski intervju s pevko in kitaristko Mojco Krevel v nemškem Zillo Magazinu, kjer kljub množici zelo neposrednih vprašanj o Mojci ne izvemo ničesar, precej več pa o poststrukturalizmu, postmodernizmu in postmodernih principih ustvarjanja. Nenavadno za rockersko pevko in še kar razumljivo za magistrico in bodočo doktorico sodobne ameriške književnosti, ki na Filozofski fakulteti brucem razkriva skrivnosti angleške romantične poezije.
Polnih deset let že sledim Mojčinemu glasbenemu ustvarjanju na polju rockovske umetnosti v Sloveniji. Začelo se je s sramežljivo posneto prvo demo kaseto Niowtov, ki mi je prišla v roke prav preko Sandija Mavra, vedno bolj prodornega novogoriškega menedžerja, ki je danes njihov glavni promotor v sklopu Rock Vibe Music Promotion.
Pogovor, ki je pred vami, je splet najinih dopisovanj in modrovanj. Seveda največ o glasbi, pa o vlogi žensk v tem glasbenem poslu, temi torej, ki se ji sicer Mojca na veliko izogiba. Pa o pogledu v preteklost, o načinu delanja glasbe skupine Niowt, o načrtih za prihodnost. Mojca Krevel je samozavestna, trmasta mlada intelektualka, ki strogo sledi svojim načelom. To se odraža v vsej njeni biti, glasbi, besedilih, njeni pojavnosti. Zdi se mi, da pri njej naključij ni, kot tudi tiste hedonistične spontanosti. Ni kipeče rokenrolerske strasti. Kot da je vse skupaj strogo naštudirano. Velikokrat hote odsotno, hladno, odmaknjeno. Čeprav sama marsikdaj vse skupaj negira in prepušča stvari naključjem. Tudi v glasbenem delu komadov se skušamo izogibati konvencijam (ker smo rock bend, torej konvencijam rokenrola), kar je praktično najtežje izvedljivo (prav zaradi množine rocka, ki smo ga v svojem življenju prebavili). Izogibanje rokenrol vzorcev ostaja tudi stvar, ki ji bomo v prihodnosti namenili največ pozornosti.
Osnovno šolo si obiskovala v Novi Gorici. Izjemno ustvarjalna in kreativna si bila že kot otrok. Kako je glasba pravzaprav zašla v tvoje življenje? Kaj si poslušala kot otrok?
Let v Novi Gorici se bolj slabo spominjam. OK, nenehno sem letala po nekakšnih krožkih, spomnim se štirih mučnih let učenja harmonike (to je še vedno in-joke v bendu…). Kot otrok sem poslušala stvari, ki jih je poslušal oče (saj veš, punčke in očiji…). To je bila - z današnjega stališča – precej zmedena mešanica rokenrolerjev iz petdesetih let, Loiusa Primea, Chrisa Barberja, Louisa Armstronga, Beatlesov, Abbe, Boney M in – še posebej – Chucka Berryja (ki sem ga krstila za 'strica, ki kaka'). Kasneje sem začela muziko izbirati sama (pisalo se je leto 1983). Tako so se mi zgodili Duran Duran (skupaj s celim kontingentom »novih romantikov«), ki so kraljevali na stenah tam do mojega šestnajstega leta. Sledi trenutek, ko sem ob gledanju Videomusic doživela kulturno-estetsko-erotični šok ob Davidu Bowieju, ki ostaja moj favorit še dandanašnji. Če se za trenutek povrnem k Duran Duran – poslušanje Duran Duran je bilo okoli leta 1983 v novogoriških zgodnjeadolescentnih krogih politično nekorektno. Če se nisi hotel obsoditi na 'socialni samomor', si moral poslušati metal. Duran Duran (pa Spandau Ballet, Wham!, pozneje Depeche Mode itd.) so tako vladali znotraj štirih zidov moje sobe, za potrebe socialnih stikov pa smo se pitali s Saxon, AC/DC, Iron Maiden, Deep Purple, pa tudi z Bon Jovijem in Krokus.
Koliko je na tvoj glasbeni okus vplivalo okolje doma, koliko ti sama in koliko kasnejše srečanje s Petrom Šenkom? Sprašujem o tistih zgodnjih nastavkih, ki jih splet okoliščin ali pa ne (sem spada tudi selitev v Ljubljano…) oblikuje v to, kar občudujemo pri Mojci danes. Kako se je oblikoval tvoj glasbeni okus? Kako morebiti spreminjal? Kako te razvojne faze ocenjuješ danes?
Starša se v moj izbor muzike nista nikoli vmešavala – pravzaprav sta čisto mirno prenašala, kar sva s sestro poslušali, in stvarem tudi sledila. S službenih potovanj sta recimo vedno prinesla PRAVE plošče – se pravi plošče bendov, ki so nama bili všeč. Glasba, ki se je vrtela doma, je v meni očitno vzbujala ljubezen do melodike, harmonije in čustvenosti podajanja. Kvaliteto skladbe še vedno presojam po tem, koliko mi dvigne dlake, ko jo slišim (očetu bi se verjetno dvignile dlake, če bi vedel, da imam sedaj v mislih Marylin Manson). Želja po tem, da bi glasbo samoustvarjala, se je rodila iz precej manj plemenitih vzgibov, kot bi danes želela. I Wanted To Be Duran Duran. Hotela sem biti na odru in imeti pod seboj kričeče ljudi. Freud bi na to temo imel marsikaj pripomniti, ampak v to se ne bi spuščala. Vem le, da sem se zadnjih nekaj let v Gorici vroče želeta ustanoviti bend. Toda ker v zgodnjenajstniških letih kakršno koli odstopanje ni bilo zaželeno (že tisti, ki so bili v šoli vsaj prav dobri, so bili sumljivi), je bend ostajal moja mala skrivnost. In potem smo se preselili v Ljubljano. Svoje življenje delim na obdobje pred in po selitvi. Prva stvar, ki sem jo opazila, je bilo pomanjkanje kast. Merilo (socialnega) uspeha je bila zgolj in le ustvarjalnost. Leto po selitvi sva s sošolcem Maretom (zdaj končuje doktorat iz jedrske fizike in bi v omenjenih adolescentnih krogih na vsej črti pogorel) ustanovila bend. Leta 1992 sem spoznala Petra, ki je danes eden najpomembnejših ljudi v mojem življenju – nekakšen brat dvojček, s katerim skupaj rasteš in odkrivaš stvari. Oba sva poslušala nekoliko temnejšo godbo, v bistvu sva pisala glasbo, ki nama je bila všeč – oznake dark, gotik itd., nama takrat niso pomenile ničesar. Ne bi se deklarirala za darkerja, ampak najbrž sva bila. Napredek v desetih letih? Včeraj sem zatrla prvotni impulz in namesto še enega črnega kupila rdeč pulover. Po nedavnem koncertu Depeche Mode v Zagrebu sva se s sestro spomnili, da sva to skupino poslušali še na onem kasetarju na baterije, ko smo se z družino v stari oranžni stoenki vozili na morje. Stari sva morali biti dvanajst in štirinajst let.
Leto 2002 predstavlja tvoje že desetletno delovanje na slovenski glasbeni sceni, če štejemo za začetek pripravo glasbe za gledališki projekt Sebastjana Horvata. Dejstvo, ki je kar malce spregledano v naših medijih. Vendar mu sama dajem velik pomen, ker mi je sodoben teater všeč. Še posebej, če ga ustvarjajo ljudje, kot so Sebastjan Horvat, Emil Hrvatin ali Tomi Janežič… Od tu do delanja glasbe je le še korak. Skupina Niowt torej kot edina alternativa takratnega trenutka?
Ob omembi režiserjev, ki so tu kul, me je popadel smeh. Sebastjan Horvat je bil bistven za nastanek Niowt, Tomi Janežič je bil moj prvi 'fant' (bogve, če se še spomni, stara sva bila dvanajst let), z Emilom Hrvatinom pa sva zelo dobra prijatelja. Očitno mi je teater usojen. Ob spominu na začetke me najbolj ganeta popolna nedolžnost in idealizem. Pojma nismo imeli, v kaj se spuščamo. Hoteli smo biti kot bendi, ki smo jih cenili (torej kot bendi, katerih glasba je bila umetnost) in v tej smeri smo delali. Ker pač nismo posebej cenili nobenega slovenskega benda in ker smo vedeli, da s slovenščino lahko prepevamo le v Sloveniji, kar nujno vodi do določenih omejitev, se nam je zdelo logično delati besedila v angleščini. Tudi založbo smo našli v tujini, ker je bilo tisto, kar smo počeli, dejansko kvalitetno (s Petrom živiva po načelu 'job worth doing is worth doing well'). Danes smo zrela skupina, ki pa je še vedno dovolj idealističena, da lahko inovativno ustvarja, hkrati pa dovolj izkušeni, da na celoten posel gledamo iz distance.
V vmesnem času si diplomirala, magistrirala, pripravljaš doktorat iz sodobne ameriške književnosti. Kako razporejaš svoje aktivnosti? Čemu daješ prednost? Kako se ohranjaš v fizični in psihični kondiciji?
Ja, vmes diplomi, asistentura na faksu, magisterij in nekje naslednje leto doktorat. V principu sem deloholična lenoba, kar pomeni, da sicer v garanju nikakor ne uživam, da pa še vedno raje nekaj počnem, kot pa prenašam živčnost, kadar zabušavam. Brezup. Glasba je nekje v sredini in torej idealna - je ustvarjanje in je zabušavanje (nekateri temu pravijo prosti čas). V enem obdobju me bolj posrka glasba, drugič bolj literatura oziroma znanost. Oboje je tako prepleteno, da je včasih kar težko ločiti. Za fizično kondicijo najbrž skrbi dejstvo, da sem v stalnem gibanju. Poleg tega je igranje kitare in hkratno petje velik fizični napor - to počnem kar nekaj ur na teden. Da bi pa zavestno v kakšni telovadnici skrbela za kondicijo… Eeeeh. Kje se mi pa da. Psihična kondicija je najbrž povezana z že kar nezdravim optimizmom in hkratno strogo disciplino do same sebe. Važen je cilj, ne sredstva in napor, pri čemer pri meni vse skupaj pogosto spominja na obsedenost. Ko se za nekaj odločim, zgrmim kot plaz in sem vedno večja in vedno močnejša.
Skladbe na albumu Loverboy sta ustvarila skupaj s Petrom Šenkom. Kako nastajajo komadi, kako proces snemanja. Koliko se je vse skupaj spremenilo od leta 1997 pa do izida albuma Loverboy leta 2001? Čeprav je produkcija vseskozi pod solidno zaščitno znamko Petra Penka in benda Niowt.
S Petrom sva najbrž prevelika individualista, da bi se med kreativnim procesom dala motiti. Delo poteka tako, da bodisi on ali jaz narediva nekakšen skelet skladbe - akorde, vokalno linijo, pa morda še kakšen specifičen detajl, potem se pa stvar dokončno oblikuje (utelesi) s sodelovanjem celega benda.Vsak v skupini namreč najbolj pozna svoj instrument in ve, kaj in kako lahko z njim prispeva. Woman z Loverboyja je bila edina skladba, za katero sva glasbo dejansko napisala skupaj. Besedilo je bilo všeč obema, imela sva nekaj zamisli glede glasbe, ampak ničesar konkretnejšega nisva rodila. Tako sva se nekega večera dobila pri meni, odprla pivce ali dve in v dveh urah je bila zadeva ad acta. Kako, mi še zdaj ni jasno, vem pa, da sva se non stop dušila od smeha. Zato mi je zdaj tako hecno, ko pride kakšna punca ali ženska do mene in začne prav poduhovljeno razpravljati o komadu Woman (z neizogibnimi feminističnimi podtoni). Samo besedilo je v bistvu reakcija na film Dead Ringers in glavno protagonistko v tem filmu ter se v bistvu dela norca iz feminizma, glasba pa je rezultat neskončno zabavnega večera z osebo, ki je, joj prejoj, moškega spola. Pri snemanju pa je Peter Penko šesti član benda. Glasbo oplemeniti s svojim 'instrumentom' - računalnikom, mešalko, semplerji, efekti itd. Med snemanjem prvega in drugega albuma smo s Penkom postali res pravi prijatelji. Sproščena atmosfera je nedvomno pripomogla k toplini in neposrednosti, ki jo seva Loverboy.
Kaj ti kot glasbeni ustvarjalki predstavlja večji izziv, sam proces nastajanja skladbe, kasnejše usklajevanje s skupino ali končni rezultat na odru? Koliko uživaš v studiu in koliko na koncertnih odrih? Kako gledaš na držo benda Coptic Rain, ki jih v živo praktično nisi mogel preveriti?
Priprava skladbe, snemanje in koncertna izvedba so tri zelo ločene stvari, čeprav se na videz zdijo povezane. Vsaka ima svoje čare in svoje neprijetne lastnosti. Obožujem petje v studiu in sovražim neskončno čakanje na tehnologijo; adrenalin odra me ponavadi dobesedno zadene, hkrati pa zna biti koncert izredno naporna frustracija. Izpolnjenost, ko greš prvič čez komad, ki si ga delal ves večer, je zame nepopisna, ko pa naslednjič pol leta ne spraviš ničesar iz sebe, se lahko znajdeš v zelo boleči depresiji. Med delom v studiu in koncertom ne vidim nikakršne povezave. Gre za čisto drugačen princip dela in čisto drugačen spekter emocij. Povsem razumem, da sta se Katrin in Penko odločila, da pač koncertov ne bosta delala, ker jima to ni fino. Tako kot meni ni fino hoditi na fitness ali pa kvačkati, recimo. Koncert sam po sebi še ne dokazuje, da si dober bend, ampak da si bend, ki ga zanima tudi izrazni potencial živega nastopa.
Si prava frontwoman benda, energična, stilno dodelana, samozavestna, s kitaro v roki vzbujaš občudovanje. Tako si hote ali nehote referenčni model za prenekatero dekle, ki bo po tvojem vzoru lahko aktivno posegla v glasbo. Kaj meniš o tem?
S tem se ne ukvarjam in tudi ne čutim nikakršne odgovornosti. Če kakšno dekle ali fanta inspiriram, da sta kreativna, je to super. Vse, kar počnem, počnem zase in le zaradi sebe.
Kako ocenjuješ vlogo žensk v glasbenem poslu? Vem, da so ti vprašanja tega tipa mrzka. Ampak vseeno, ne morem mimo dejstva, da je zelo malo žensk v rockovski glasbi. A je zato rokenrol, gledano v najširšem kontekstu besede, res moški?
Joj, ne že spet. Glej, zgodovinsko gledano (v mislih imam predvsem zahodno zgodovino) so bili na čisto vsakem področju na čelu moški. Stvar tradicije, (duhovne) zgodovine, razvoja kulture, filozofske misli itd. Do tega je prišlo, ker so moški fizično močnejši in ker je civilizacija že od svojih začetkov temeljila na moči materialnosti. Danes prehaja v ospredje informacija. Moč postaja nepomembna, pridobiva pa pomembnost zmožnost hitrega reagiranja in prilagajanja ter popolne neobremenjenosti s kultom subjektivnosti. Donna Harraway lepo razloži zadeve: skozi zgodovino je bila ženska le, če jo je za tako spoznal moški, kar pomeni, da je bila večni objekt, ni imela lastne subjektivnosti oziroma subjektivne identitete. Zdaj, ko je princip subjekta, kakršnega poznamo, razpadel na množico fraktalnih subjektov (glej Baudrillard), se ženske veliko bolje znajdejo kot one, ker s subjektivnostjo tako nikoli niso bile obremenjene. Počasi bodo prešle na čelo in to na vseh področjih. To ni nekakšna feministična utopija (moje mnenje je, da si je tista, ki mora v današnjem času biti feministka, čisto sama kriva), ampak logična posledica evolucije. Darwin. To je dejstvo, ki je v polnem teku, kdor se bolje in hitreje prilagodi na spremenjene razmere, lažje preživi. In svet se je v zadnjih petdesetih letih tako spremenil kot še nikoli. Sploh pa se mi zdi, da je v zadnjem času na glasbeni sceni prav toliko žensk kot moških. Seveda ne v Sloveniji, ampak znano je, da Slovenija ujame svetovne kulturne in umetniške trende z dvajsetletnim zamikom. Mimogrede, nihče, ki je slišal izvajanja Sandre Nasic iz Guano Apes, ne more trditi, da je rokenrol v bistvu 'moški'. Ne poznam moškega izvajalca, ki bi bil sposoben tako brutalne moči izražanja. Manson se lahko skrije; Nasicova je najbolj brutalna takrat, ko je navidez krhka, in najbolj krhka, kadar rjove, kar je specifično ženska lastnost/sposobnost. Neskončno šarmantno in ganljivo, hkrati pa prava osvežitev zakrnelega moškega rocka (za katerega ni nujno, da ga igrajo moški) in tudi – glede na globalne kulturne, umetniške in estetske smernice – prihodnost rocka samega.
Skupina Niowt je zanimiva tudi zaradi svojega zunanjega videza, kjer seveda spet najbolj izstopaš ti s svojo podobo. Kdo, poleg Katrin Radman, ti svetuje pri zunanji podobi? Koliko časa in pozornosti posvečaš zunanjosti?
Glede videza na odru, fotkah in videu mi svetujeta predvsem Katrin in Petrovo dekle, na znanje vzamem tudi kakšno pripombo prijateljev, predvsem pa je glavno vodilo oblačenja trenutno počutje. V različnih življenjskih obdobjih se različno počutim in seveda različno izgledam. Kak piskrček včasih pristavi tudi skrbna mama ('otrok, v tem se boš prehladu', ali pa 'otrok, kdaj bo tebe pamet srečala'). Kar se fantov tiče, vsi sledijo modnim trendom, tudi kadar niso 'Niowt', javna podoba benda pa je v bistvu plod sodelovanja Katrin, Anje in individualnih preferenc manekenov (torej nas). Hja, če gre za ustvarjanje Mojce Niowt, potem zadeva vzame kar dve, tri ure (vključno z nujno sproščujočo kopeljo) in vso pozornost, ki jo premorem, podoba je pač sestavni del umetniškega izraza sporočila. Kadar čepim doma za računalnikom in klofam nebuloze, potem se ta čas skrči na šest minut raztresenega ščetkanja zob dnevno. Različica za na faks ponavadi vzame kakšne pol ure srednje zbranosti (ponavadi v glavi premlevam stvari, ki jih nameravam spredavati).
Kako je nastajal in se oblikoval glas Mojce Krevel? Koliko dela je vloženega v vokal? Katere pevke bi ti lahko služile kot vzorčni model?
Mislim, da je glavno vlogo pri oblikovanju mojega načina petja imel David Bowie (malce butasto se sliši, ampak je res). V času, ko se glas oblikuje, sem ure in ure prepevala z njim. Pozneje sem se morala prav zavestno kontrolirati, da sem sprostila čeljust in zvenela vsaj malce drugače kot on. Mislim, da mi je to prepričljivo uspelo šele na albumu Loverboy – z vokali na tej plošči sem res zadovoljna. Skušala sem se gibati tudi v nekoliko višjih legah kot prej, kar je seveda pomenilo, da sem morala zmanjšati količino pokajenih cigaret. Grozna žrtev… Kakšne formalne pevske izobrazbe nimam, ampak saj je za rockovsko petje tu tako ne moreš dobiti. Dokaz je poplava šolanih slovenskih kao rockeric, ki vse zvenijo identično. Kvalitete samega petja jim sicer ne oporekam, klobuk dol, nimajo pa nikakršnega lastnega izraza.
Koliko ste kot skupina svobodni in avtonomni v svojem ustvarjanju in koliko le »podvrženi« zahtevam založbe?
Z založbo nimamo nikakršnih težav – pri tem, kar počnemo, nam puščajo proste roke. V nasprotnem primeru bi šli drugam. Glasbe nam namreč ni TREBA delati (poznam veliko manj stresne načine preživljanja časa in služenja denarja), ampak jo pač ustvarjamo, ker nam je fino. Če bi bili prisiljeni delati nekaj, kar nam ni fino, tega pač ne bi počeli. Hecno, da nas še noben novinar ni vprašal, zakaj se gremo vse skupaj. Vedno le kdo, kako, kaj in kdaj. Najbrž zato, ker če bi vprašali zakaj, bi bila vsa druga vprašanja nepotrebna.
Zadnje čase veliko koncertirate tudi na domačih odrih. Kje vidiš kvalitativne premike pri organizaciji koncertov, doma ali npr. v tujini?
Nastopi v Ljubljani so, vsaj s stališča grobe organizacije in odziva publike, zadnja leta bolj ali manj primerljivi z nastopi v tujini. Kar se publike tiče, je razlog seveda v tem, da je Ljubljana dovolj veliko mesto, da se publika lahko sprofilira. Na koncert pridejo ljudje, ki smo jim všeč, in ne čisto vsak, ki se zvečer nima kam dati, kar je drugod po Sloveniji skoraj pravilo. Stvar, ki je pri koncertih v Sloveniji najbolj moteča, je, da tehnične ekipe praviloma ne sestavljajo profesionalci. Včasih se mi zdi, da postane lahko ozvočevalec prav vsak, ki ima dovolj keša, da si nabavi opremo in potem računa najem. Mi imamo svojega tonskega mojstra, ampak če mu ozvočevalec ne zna razložiti tehničnih lastnosti in podrobnosti opreme (včasih je niti zvezati ne znajo), tudi on ne more namiksati maksimalnega zvoka, ker je pač oprema, na kateri dela na vajah, drugačna. Zunaj so ozvočevalci profiji, ki svojo opremo dobro poznajo, vedo, kako nas postaviti in kako razpostaviti mikrofone. Moja teorija je, da je pomanjkanje profesionalnosti pri nas posledica zunaj že zdavnaj izkoreninjenega prepričanja, da je rockovska glasba nekaj, kar služi zabavi, ne pa umetnost; rock koncert pa pijanka in ne umetniški dogodek.
Kako ocenjuješ pisanje o rockovski kulturi v domačih medijih? Koliko novega ti lahko dajo in koliko ti njim? Kdo je tu na potezi?
Mediji so pač mediji, ti manipuliraš njih, oni pa tebe. Zunaj je bitka še toliko bolj krvava. V medijih se je pri nas relativno lahko pojavljati, ker ni nobene prave konkurence. Če si kolikor toliko zanimiv in se ti da sodelovati, nimaš večjih problemov. Kar pa se tiče samega pisanja o rockovski glasbi (tu imam zlasti v mislih razne recenzije in podobna modrovanja), je tudi to posledica odnosa do rockovske glasbe, ki sem ga opisala. Zdi se, da je pri nas lahko prav vsak rockovski kritik. Na drugih področjih moraš za relevantno kritiko končati kak faks, vrednostni sistem mora biti utemeljen na nekih globalnih in obče priznanih premisah.V tem smislu je večina naše rockovske kritike amaterske in na ravni praznega čvekanja, primernega za pozno uro s kolegi v kakšnem bifeju. Vendar se v zadnjem času pojavlja mlajša generacija, ki skuša to preseči. Nedavno sem imela nekaj intervjujev, ki so mi bili dejansko v užitek in intelektualni izziv. Šlo je za mlajše novinarje, večinoma še študente, ki sicer še niso uveljavljeni, globoko pa upam, da bodo kmalu. Tolažba: v neskončno se ne da blefirati, pa tudi smer, v kateri se razvijajo globalna tehnologija, družba in kultura, amaterizma ne tolerira oziroma ga postopoma odstranjuje iz sistema, ker je nevaren za njen obstoj. Rock je zunaj že nekje od konca sedemdesetih let umetnost, pri nas pa se ta zavest šele oblikuje. Podobno kot se šele oblikujejo tehnokultura, informacijska družba in tako naprej.
Predstavljanje popularne kulture skozi vizualizacijo. Vloga slike in vizualizacija vaše glasbe? Kdo pokriva to področje? Banalno rečeno, kaj je bilo pri Niowtih prej… glasba ali slika?
Vizualizacija je ena od možnosti izraza, s katero se lahko delajo čudeži. Ker smo vsi v bendu produkti pop kulture, se njenega pomena še kako zavedamo, in to od vsega začetka. Izgled je statement. Video je možnost (umetniške!) nadgradnje glasbe – dandanes ima pravzaprav funkcijo, ki je enakovredna besedilu ali glasbi. Na koncertu je sam videz telesni performance tako ali tako odločilen. Dokaz: koncert je lahko popoln uspeh, čeprav morda izvedba ali ozvočenje nista najboljša. Če je nastop poln energije, če najdeš stik s publiko, je lahko koncert kljub zvočnim pomanjkljivostim fantastičen. Zadnjič sem bila na koncertu Placebo, ki me je popolnoma vrgel. Kot glasbenica bi se lahko zgražala nad katastrofalnimi fuši, padanji iz ritma in ponesrečenimi konci komadov, pa se nisem.
Kaj bi se pri nas, v Sloveniji, moralo spremeniti, da bo skupina tipa Niowt nastopala, se tržila, se vrtela po radiu, skratka živela. Kako ocenjuješ razmere na tem področju?
Pred 800 leti bi nas morali popolnoma ponemčiti ali kaj takega in preseliti v Porurje, ali pa našo »kuro« prenesti kam na jug Anglije. Tega si najbrž nihče ne želi – jaz prav gotovo ne. V zgodovino bi šli kot nekakšne submisivne riti, zdaj pa bomo špilali na svetovnem nogometnem prvenstvu. Gre za zgodovinsko pogojene stvari, stanje je posledica zgodovinskega razvoja Slovenije, njene tradicije, razvoja kulture, umetnosti in jezika… naša tradicija pač nikoli ne bi mogla sproducirati rocka, lahko pa ga sprejme in po svoje nadgradi in obogati (tako kot je npr. nogomet). V Nemčiji inovativnost naše glasbe pogosto povezujejo z našo geografsko lokacijo. Je pa dejstvo, da ko je Shakespeare pisal mojstrovine, smo Slovenci ravno dobro dobili Biblijo v svojem jeziku. Prva slovenska drama se je zgodila slabih 200 let pozneje, zdaj pa primerjaj Hamleta in Matiček se ženi ali kaj podobnega. Mislim, da ne moremo storiti ničesar. Bodimo veseli, da nismo več 200 let za časom, ampak le 20 let, s tem da se ta zamik iz leta v leto manjša (na področju gledališča – vsaj neinstitucionalnega – razlike ni več).
Kaj počenja Mojca Krevel takrat, ko je sama? Kaj te radosti? Kaj navdihuje?
Sama sem takrat, ko se za to odločim, kar je sicer precej redko. To pomeni, da izključim telefon, tajnico in mobi, še prej sporočim staršem in morebitnemu življenjskemu sopotniku, kaj nameravam storiti. Ponavadi si najprej spucam stanovanje (v čiščenju zares uživam, človek tako hitro vidi rezultate), potem pa je čisto stvar inspiracije. Neskončno rada kuham, tako da večkrat skuham zaloge hrane za dve leti, med kuhanjem si ponavadi privijam muziko, ki je sicer – razen na discmanu, kadar šibam naokoli – nimam časa poslušati. Skoraj praviloma tudi berem, in sicer stvari, ki s službo nimajo nobene zveze. Zadnje čase sem postala nekoliko odvisna od Urgence (dejstvo, ki me rahlo skrbi), in kadar si ukradem čas zase, si praviloma privoščim tudi Urgenčno orgijo – pet delov zapored ali kaj takega – zraven pa prigrizujem iz zalog za naslednji dve leti. Sprosti in navdihuje me ljubezen, zelo klišejsko, zelo preprosto, ampak glede na izkušnje, ki jih je iz leta v leto več (poleg tega pri brzinskem načinu življenja, ki ga živim, človek ogromno doživi), se mi zdi še najbliže tako opevanemu 'smislu življenja'. Vse ostalo so le nadomestki ali placebi. Jejžeš. Že spet. Placebo. Brian Molko je na koncertu v Münchenu povedal nekaj podobnega, morda mu zato nisem zamerila fušanja.
Tu pa tam ulovim v špicah filmov pod prevodi tudi tvoje ime. Koliko in kaj prevajaš? Kako z disciplino, ki jo proces prevajanja nedvomno terja? Kakšen je tvoj kriterij pri izboru prevodov?
Veliko prevajam, zlasti zadeve s področja humanistike, predvsem za naše in tuje revije, in knjige, tu pa tam kak roman, včasih pa tudi film ali nadaljevanko za Pop TV. Slednje je nekakšna sprostitev – za televizijo res rada prevajam. V bistvu je televizijsko prevajanje veliko večji izziv, kot ljudje mislijo, vsekakor pa je težje kot knjižno prevajanje, ker si pač prostorsko in časovno omejen. Kar se discipline tiče, sem pač izredno discipliniran in urejen človek. Pri izbiranju prevodov pa si zdaj že lahko privoščim, da prevajam zgolj in samo stvari, ki si jih želim prevajati ki me zanimajo.
Na spletni strani DZS Slovenije sem na brezplačnih spletnih knjigah našla naslov Kiberpank v literaturi izpod »računalnika« Mojce Krevel. Kako in kdaj je nastala ta študija?
Ta knjiga je nekoliko predelan magisterij. To najbrž odgovori na to, kako in kdaj je nastala. Kiberpank v literaturi je znanstvena publikacija, v kateri dejstvo, da sem pri Niowt, najbrž ni bistvenega pomena. Stvari v življenju Mojce Krevel niso razporejene po pomembnosti; enako pomembne so, in to zato, ker so vse vredne početja.
Kakšne načrte imaš za prihodnost?
Prvi plan je končati roman, ki ga trenutno prevajam. Potem je tu doktorat, ki bi ga rada čimprej zaključila, vmes pa nas pozimi 2002 čaka promocija albuma Loverboy po Italiji in maja krajša turneja po Nemčiji. Po zagovoru doktorata pa bo počasi že nastopil čas, da spet začnemo piknike pri Penku in rodimo tretjo ploščo. Trenutno pa si najbolj želim, da bi se za stalno preselila na vikend v hribih, se preživljala z vzrejo goveda in si kdaj kakšno kravico spekla. A Girl Can Dream.
(Primorska srečanja, december 2001)

Varja Velikonja