MOUSE ON MARS
Niun Niggung
(Sonig/Rough Trade, 1999)
SALARYMAN
Karoshi
(City Slang, 1999)

Razvoj elektronske glasbe je bliskovit in ne dopušča spanja na lovorikah. Kar je bilo včeraj novo in sveže, danes zveni kot anahronizem. Za časom. Ostanejo le tisti, ki jim je uspel vizionarski pogled v prihodnost, tisti, ki so za nazaj pustili neizbrisen pečat svoje dobe. Te dobe pa se nevarno krajšajo, z desetletja na leto, z leta na mesec, z meseca - kam? V takšno nepravično dirko za vsakokrat svežim pristopom so se zapodili tudi Mouse On Mars. Z vsakovrstnimi sempli, digitalnimi šumi in nenavadnim editiranjem istih so sestavili kolaž, ki odseva glasbeno (in še kakšno) zmedo konca devetdesetih let. Ob amputiranih ritmih pravih tolkal in globokega basa vse teče sinhrono, le mala razhajanja v tempu in intenzivnosti dopušča svobodno dihanje vseh zvočnih prispevkov. Prejšnji album Autoditacker je ponudil več kot formalno zanimive rešitve. Je poln razpoznavnih linij, ki so sicer prikrite z metežem elektronskih utrinkov, a dovolj jasne, da posamezni zapisi zaživijo vsak zase. Puščajo vtis. Niun Niggung ponuja nov obrat. Osnovne linije so zabrisane, raztreščene na priveske stalno razmiganega glasbenega organizma. Zdi se, da so Mouse On Mars brez pravega navdiha prepustili zvočnim utrinkom prosto pot, da se gibljejo svobodno brez smeri in namena. S tem puščajo poslušalca v dvomih; vpraša se, kam je izginil še kanček estetike, ki naj jo predoča kakršna koli glasba. Ob tem ne moremo zanemariti še dveh vidikov; vpletanja vse več akustičnih glasbil, ki odpirajo pota za naprej, in prislovični humor tria iz Kolna. Če je brezčutna kompozicija vredna vašega nasmihanja, pa si bo moral odgovoriti vsak sam.

Brez digitalnih rezov in s striktno uporabo analognih klaviatur se v podobno delikatno področje podajajo Salaryman. Za tem imenom se pravzaprav skriva četverica indie rockerjev Poster Children, ki se je naveličala preigravanja prežvečenih kitarskih fraz in normalnega prepevanja. Zato pa jim drvečega, skoraj rockovskega drivea ne manjka. V podtonih zaznamo hladno preračunljive linije nemških vzornikov, a jih Salaryman povozijo s harmonično bogatim nanosom klaviatur, ki zavijajo, brnijo in prehajajo v vse smeri podprte z močnim ritmom bobnov, ne prav daleč od Add N To (X) ali Trans Am. Album Karoshi (japonski termin za naporni delovni čas) je preračunljivo tempiran. Uvodni zapisi si sledijo brez vmesnega premora, ne dajo dihati, da bi se v drugem delu plošče počasi umirili in izkazali nekaj subtilnosti, pa čeprav izstisnjene iz tako okornih glasbil, kot so monofonične električne orgle. Sploh ne slabo, posebej za glasbenike, ki so rasli ob preverjenih oblikah pop-rock pesmi.
(Muska)

Janez Golič