MOUSE ON MARS
Radical Connector
(Sonig, 2004)
RADIAN
Juxtaposition
(Thrill Jockey, 2004)

Tako Mouse On Mars kot Radian imajo formalno kar nekaj skupnih točk, glasbeno vse manj. Oboji prihajajo iz nemškega govornega območja, po enkrat so nastopili pri nas in to oboji pred maloštevilnim občinstvom, oboji so svoj novi album objavili isti dan in pri isti založbi, čikaški Thrill Jockey. Resda so, oziroma sta, Mouse On Mars album Radical Connector založila v domačem okolju pri lastni Sonig, a zunaj teh meja ju podpira ameriški licenčni partner. Obstaja vsaj še ena podobnost; ne Mouse On Mars ne Radian ne prepevajo v nemškem jeziku. No, Radian sploh ne prepevajo, na drugi strani Mouse On Mars skozi usta drugih prepevata vse več. To sta Jan St Werner in Andi Toma nakazala že na nekaj prejšnjih ploščah, a tokrat sta z vokali opremila kar vseh devet zapisov na albumu.
Petje na Radical Connector je še vedno le dodatna oprema, ali vsaj funkcionira tako skozi manipulacijo glavne dvojice. Ko se poslušalec prebije skozi zvočni metež, s katerim Mouse On Mars brišeta sledi svojih vplivov oziroma mu to Mouse On Mars dovolita kar sama, tokrat z mestoma prepoznavnim vokalnim deležem, se izriše bogat spekter retro pogledov. Izkaže se, da preteklo sodelovanje s Stereolab ni bilo naključno, le da je bilo podrejeno njihovemu zornemu kotu. Radical Connector koketira precej širše. Skozi nemirne postopke vokodiziranja, popačevanja, škrtanja, rezanja in sploh se zdi, da Mouse On Mars rada uporabita prav vse gumbe in tipke v snemalnem studiu, le pronica duh preteklih desetletij popularne glasbe. Naj si bodo to vokalne harmonije kakih Beach Boys, črnski soul in funk sedemdesetih, celo disko, narezan hip-hop, tudi trip-hop… S petjem gostita le pevec Dodo Nkishi in pevka Njobe, a njuna glasova sta vsakič zmodulirana do te mere, da pravzaprav slišimo devet različnih vokalov. Zato album pravzaprav zveni kakor zbirka remiksov pesmi, ki se niso uspele prebiti med najpopularnejše svojega časa. Je malodane prerez predvsem črnske plesne godbe v primežu sodobnih elektronskih postopkov. In ti vokali in pesmi same, kolikor jih poslušalec lahko restavrira, sploh niso slabi. Morda bi Mouse On Mars lahko naredili še en obrat; te pesmi bi posneli brez manipulativnih posegov oziroma v izvornem miksu. To bi bilo šele radikalno. Dunajski trio Radian je v skladanju zvočnih podrobnosti še zahtevnejši. To je kar njihov moto napredka, zdi se, da je vsak drobec zvoka na svojem mestu oziroma opravlja posebej določeno funkcijo. In teh drobcev na albumu Juxtaposition sploh ni malo.
Radian so se tokrat odločili za napornejši, če ne kar nelogični proces snemanja zvočnega gradiva. V domačem, dunajskem studiu so najprej pripravili 'elektronski' del, ta bi bil v klasični delitvi ekvivalent aranžmajem. Te posnetke so nato prenesli v čikaški studio Soma in pod nadzorom Johna McEntirea dodali bas in bobne. Res pa je, da postopek ne kaže na končni rezultat. Album zveni povsem enotno, 'okostje' in 'meso' je sinhronizirano do zadnjega bita.
Pomembnejša od postopkov so sporočila oziroma vsebina. Vizualni namig je že napol zamegljen motiv rastočega industrijsko-urbanega središča na naslovnici albuma. Na slišni ravni obdelani elektronski drobci preletavajo vse dimenzije med zvočnikoma in sprožajo srhljiv potujitveni efekt. Podobne učinke so sprožali zgodnji Cabaret Voltaire ali 23 Skidoo, le da v svojem času niso imeli dostopa do novodobne tehnologije.
Radian zaenkrat še ne koketirajo s popularno plesnostjo, njihov ritem je premišljeno natančen, globok, nekako ekstatičen. Ni namenjen telesu, temveč možganom. Sledijo notranji logiki določenega zapisa in zanihajo v dolgih valovih od predirnega, kovinskega zidu hrupa, ki grozi, da bo pod seboj pokopal poslušalca, do najbolj oddaljenih zvenenj, ki postopoma ugašajo kakor zvezde na jutranjem nebu. Radian slikajo urbane zvočne pokrajine, pri tem niso vselej prijetni za ušesa, a znotraj dovolj usmerjenega zvočnega toka se bo poslušalec mestoma prepustil tudi lagodju repeticije ali zgolj užival v zvočnih detajlih. Iskanje lepote skozi urbano tesnobo jih približa še eni referenci, nemškemu duu Neu!. Konkretno Radian to izkazujejo s podrobnostjo, ki skoraj ne more biti naključna. Namerni sekundni premor med sklepno kompozicijo Nord, takorekoč motnja v obliki tišine, je 'pozdrav' istemu postopku v skladbi Sonderangebot s prvenca Neu!, kakor je zabeležen na CD plošči. Neu! sta namreč na ta način ponagajala kupcem CD plošče in istočasno pokazala na afiniteto do težko dostopnega originala na vinilu. Radian to povzemajo, tudi tako, da je nekje na sredi trajanja CD plošče, med četrtim in petim zapisom, vtisnjen nadpovprečno dolg premor, ki virtualno loči strani A in B. Ta premor je morda celo tako dolg, da bi hitri rokovalec z vinilom v tem času obrnil vinilno ploščo. Hm, in tudi marsikateri digitalno popačeni utrinek zveni kot škrtanje spraskanega vinila. Torej če Radian s postopki stojijo trdno v 21.stoletju, se zavedajo, da so se iste ideje konstituirale že v tehnološki pradavnini…
(Muska, september/oktober 2004)

Janez Golič