Pluralni monolit
Laibach in NSK
Alexei Monroe
(Maska, 2003)

Težko je biti prerok v lastni deželi. Že Laibach se je moral najprej dokazati 'zunaj', da je sploh lahko uradno deloval v Sloveniji. Organizacija NSK je morala sama objaviti monografijo, film o Laibachu (Prerokba ognja) je posnel Američan Michael Benson, in po dobrih dvajsetih letih je obsežno študijo o njem in NSK pripravil angleški didžej Alexei Monroe, predelavo doktorske teze Kultura namesto države, kultura kot država na univerzi v Kentu, v slovenskem prevodu pa smo knjigo dobili nekje istočasno z objavo Laibachovega albuma WAT.
Kar je lahko omejitev, je obenem tudi prednost. Alexei ni na lastni koži občutil socializma kot najbolj 'napredne' družbene ureditve, ni užival vseh prednosti in slabosti prostora in časa, v katerem se je Laibach tako usodno izoblikoval. Zato je po drugi strani lahko neprizadeto, 'objektivno' pregledal neskončno vrsto gradiv, zgodovinskih dejstev, analiz, recenzij, odzivov… Študija se podrobno loteva Laibacha in NSK nasploh, torej še slikarske sekcije Irwin in gledaliških skupin Sester Scipion Nasice in Rdeči pilot. Ker je sistem NSK zaključena in obenem nadvse prepletena celota, to Alexei izvrstno opiše z naslovom knjige, s katerim se istočasno veže na roman Arthurja Clarka in na kasneje po njem posneti film Odiseja 2001. Namreč, tako plakat s črnim križem, s katerim je Laibach najavil svoj nastanek v Trbovljah junija 1980, kakor črni monolit iz Clarkovega romana, samo sta, molčeča, mirna, pa vendarle učinkujeta. Orodje za pojasnjevanje Laibachovega dela Alexei najde v manj znani študiji o Franzu Kafki, ne le zaradi odprte interpretacije večine Kafkinih romanov in zgodb, temveč še zaradi njegove samosvoje uporabe nemškega jezika, kar je tudi lastnost Laibacha.
Avtor uvodoma pojasni, da je izvorno študijo preoblikoval v berljivejšo, poljudnejšo obliko tako, da je predelal ali povsem črtal akademske razlage pojava Laibacha in NSK. A se še vedno strogo drži načel, ki jih je določil Laibach sam. Posameznik ni pomemben, pomembna je zavezanost organizaciji in njenim ciljem. Le malo izvemo o tistih dejavnostih oz. življenju članov NSK in Laibacha, ki so izven 'vzvišenega umetniškega poslanstva', morda le približno letnico rojstva, še kraj in izobrazbo. Če bi parafraziral Laibach, bi zlahka zapisal: »To ni običajna biografija, ne bo vas zadovoljila z zakulisnimi zgodbami…«. Povsem je v nasprotju z isti čas objavljeno knjigo England's Hidden Reverse, ki se ukvarja z angleških ekvivalentom 'industrijske glasbe' (oz. s skupinami Coil, Current 93 in Nurse With Wound), ki jo že sam Laibach zavrača kot romantični eksistencializem. Po primerjavi obeh knjig je izjava povsem na mestu. England's Hidden Reverse gradi na individualnih zgodbah, spušča se v ozadje težavnega odraščanja glavnih protagonistov 'industrijske scene', in šele preko teh se dotakne širših zgodovinskih, socialnih in političnih razmer, v katerih so se lahko dokončno razvile in razširile prevratniške ideje…
Alexei je vseskozi strogo analitičen, a še vedno previden pri vrednotenju pojava NSK in Laibacha. Ne le zaradi spoštovanja do obravnavanih – le kdo bi se več let ukvarjal s pojavom, do katerega bi bil indiferenten? – temveč zaradi problematičnega določanja estetskih meril. 'Klasična' orodja tu ne pomagajo, prevzeti je potrebno Laibachova pravila igre. Osnovni primer; če naj vrednotimo njihovo zgodnjo glasbo, moramo sprejeti 'hrup' kot estetsko vrednoto.
Naj si bo Alexei pri pojasnjevanju simbolov, zvočnih in slikovnih učinkov, zgodovinskih, političnih in umetniških referenc, še tako podroben in analitičen, se ogiblje končni sodbi. NSK in Laibach sta premišljeno zapletena sistema, zlahka vsrkata vsak kritičen pomislek. Vsaka njihova izjava, gesta, simbol, ponuja vsaj dvojnost sporočil, in ni dvoma, da se bodo z njima ukvarjali tudi v prihodnje tako umetnostni zgodovinarji kot bolj zvedavi spremljevalci popularne kulture. Vsem tem bi knjiga Pluralni monolit prišla še kako prav. Če ne drugega, bi prenehali spraševati fundamentalna vprašanja, kaj dejansko so NSK in Laibach, saj ti s prikritim nasmeškom vedno znova lahko odgovorijo - kaj ni to očitno?
(Muska, december 2003)

Janez Golič