Intervju: MOONSHAKE


Še ena britanska neodvisna skupina, ki je vzniknila v začetku devetdesetih let. In zopet ena tistih, kjer so trenja dveh avtorskih osebnosti najprej povzročila napeto in intenzivno glasbo, a kmalu zanetila spor, ki se je lahko končal le z razhodom. David Callahan je nesporni vodja, saj ostaja v skupini edini originalni član. Ostali se menjajo kot za stavo, in komaj je Callahan posnel tretji album, že je zamenjal vse sodelavce razen trdoživega Raya Dickatyja, ki je nekdaj igral pri Gallon Drunk.
Na zgodnjih ploščah sta si enakovredno delila glavne vloge David Callahan in pevka Margaret Fiedler. To je polariziralo njihovo glasbo, saj je bila po eni strani poudarjeno močna in na drugi ranljivo senzibilna. Po mini albumu Big Good Angel je Margaret odšla in s sabo odpeljala še producenta Guya Fixsena, s katerim sedaj dela pod imenom Laika. Callahan je z novimi ljudmi posnel še ploščo The Sound Your Eyes Can Follow in zapustil založbo Too Pure. Šele lani se mu je posrečilo najprej za ameriško tržišče objaviti album Dirty & Divine, ki je naletel na nedeljene pohvale, Moonshake so prekrižarili Ameriko in se po objavi albuma v Angliji pripravljajo še na preboj na stari celini. O tem in še čem David Callahan s pomočjo telefonske zveze z Londonom 30.10.1996. Tehnične možnosti intervjuja je omogočil Radio Študent.


Prvo in najbolj logično vprašanje se glasi, zakaj je Margaret Fiedler zapustila skupino?
To je bilo pred tremi leti. V bistvu je šlo za nerazumevanje, kaj naj bi počeli naprej, kako naj bi zvenele naslednje plošče. Menim, da je bila takrat bolj zadovoljna s tistim, kar smo že naredili na prvi plošči Eva Luna. Zato ta razhod v skupini.
Torej ni bilo na osebni ravni?
Ne, samo ugotovila sva, da bi raje delala vsak zase. Bilo je, če že hočeš, poslovna odločitev.
Kakšno je tvoje mnenje o Laiki?
Mislim, da so v redu.
Menim celo, da je tvoj novi album nekje vmes med prejšnjimi ploščami Moonshake in zvokom Laike?
Res?
Ja, ker lahko slišimo več programiranega ritma in sploh elektronskih zvokov. Ali gre le za naravni razvoj?
Gre le za naravni razvoj. Že v začetku smo mešali živo igranje in sample, sedaj smo le še bolj studijska skupina in prihodnjič bomo verjetno uporabili še več elektronike. Sledimo le lastnim zamislim in golo naključje je, če smo podobni tistemu, kar počnejo drugi.
Moonshake ste pred dvema letoma zapustili založbo Too Pure, po moje eno najzanimivejših neodvisnih založb z začetka devetdesetih let. Kakšen je bil razlog za odhod v vašem primeru?
Dolgujemo jim preveč denarja, ha, ha... Ne, mislim, da je bil problem v glasbi, in bilo bi neumno, da bi ostali pri njih samo zato, da bi bili prisotni v njihovem katalogu. Za nas je pomembneje to, kar počnemo kot skupina, in ne, kaj počne z nami založba.
Vaš novi album je najprej izdala založba C/Z iz Seattle in šele kasneje se je pojavil licenčno v Evropi oziroma Angliji?
Zato, ker je založba v Ameriki najprej želela izdati ploščo. Takrat se v Angliji nobena založba ni zanimala za nas.
Kakšen je bil odziv medijev in občinstva v Ameriki?
Presenetljivo dober. Sedaj smo bili mesec dni in pol na ameriški turneji, lahko bi še ostali, ampak bili smo že preveč utrujeni. Prvi mesec smo bili na turneji Lollapalooza, kasneje smo nastopali kot predskupina United Kingdom in ob koncu nastopili na nekaj samostojnih klubskih koncertih. Vsi koncerti so bili zelo dobri.
Zanimivo, da ste nastopili skupaj z United Kingdom, ki so tako drugačni od vas?
To je res. Nastopali smo skupaj z United Kingdom in še eno japonsko skupino, a mi smo bili netipični za občinstvo neodvisne glasbe, United Kindom so netipični za rap občinstvo in japonski Trippy Day netipični za hardcore občinstvo. Ja, vsi smo bili preveč čudaški za določeno občinstvo, zato je lahko vse skupaj funkcioniralo, kot je.
Je kakšna razlika med evropskim in ameriškim občinstvom?
To bi težko rekel. Zelo se razlikuje od mesta do mesta. V Evropi imaš trideset držav, mi smo jih na zadnji turneji obiskali dvanajst ali trinajst. Tudi Ameriko imaš težko za državo, tako da bi vse skupaj težko primerjal.
Na ovitku plošče The Sound Your Eyes Can Follow najdemo napis, da na posnetkih niste uporabili kitare. Isto se je zgodilo na novi plošči.
Popolnoma po naključju. Vedno imamo v studiu s seboj kitaro, a se na njej le nabira prah. Nihče se ne zmeni zanjo. Gre le za malo šalo na ovitku tiste plošče, to ne pomeni, da je nikoli več ne bomo uporabili, prav lahko da jo bomo že naslednjič. To je le eden od inštrumentov, kot vsak drug, vseeno je, ali bomo uporabili kitaro ali trobento. Raje aranžiramo našo glasbo, kot da bi jo zavračali, pesmi raje skladamo in konstruiramo, kot da bih jih spisali ob pomoči kitar. Kitara igra le manjšo vlogo v skupini, tako kot so počeli pred štiridesetimi leti v orkestrih.
Bral sem, da bodo nekatere nove pesmi remiksane?
Večina jih je že, le da jih še nismo objavili.
To je precejšnja novost v Moonshake.
To smo delali že prej, a Too Pure teh stvari ni objavila. Prav takrat smo jih zapustili. Ja, to je dokaj nova praksa v Moonshake, ampak prej me to preprosto ni zanimalo.
Kako si prišel v stik z vsemi skupinami in posamezniki, ki so naredili remikse?
Oni so poiskali nas, mi smo poiskali njih. Pogovarjali smo se, koga bi to zanimalo, nekaj je uredila založba. Vse je bilo dokaj spontano.
Boste vse remikse objavili na enem albumu ali na singlih?
Najprej bo izšla serija maksi singlov, na koncu bo vse skupaj en album, verjetno še z dodatnimi skladbami.
Ali s tem sledite skupinam, ki prav tako objavljajo remikse na celih albumih?
Nikomur ne sledimo.
Se smatrate kot del določene scene?
Ne, sploh ne. Izkušnje so me izučile, da nismo del nobene scene. Najprej zato, ker želimo delati po svoje, in drugič, ker nas nihče ne mara zase.
Kaj te vodi pri pisanju besedil? So to tvoje osebne izkušnje?
Samo to, kar slišim v pogovorih drugih.
Torej zunanji izvori, ne tvoji?
Ja, samo to, kar slišim med pogovori idiotov, ha, ha...
Glede na to, da si edini stalni član Moonshake, kakšne so vloge drugih članov?
Vloge interpretatorjev. Ko končam pisanje vseh pesmi za ploščo, pustim dele, da jih drugi zapolnijo. Menim, da zveni vse skupaj precej bolje, če sodeluje več ljudi; to je tudi glavni namen glasbenikov. To je v splošnem običajen način dela, večina skupin ima glavnega pisca pesmi. Če skupine govorijo, da so sestavljene iz enakovrednih članov, je to le imidž in ne resnica.
Kako pišeš pesmi? Imaš najprej besedilo, glasbo ali določen ritmičen vzorec?
Vse, prav zares. Kot križanka, kjer se prepletajo različne ideje in se stopijo med seboj. Imam del besedila, del glasbe, del ritma, vsi deli so raztreseni, a nekateri se ujemajo med seboj in drugi le predlagajo, kako jih bomo uporabili. Poskušamo pisati pesmi s sampli, česar večina ljudi ne počne. Sam menim, da je to dobrodošla sprememba. Običajno je dokaj težavno vključiti elektronski zvok v melodijo, da bi zvenela zanimivo in netradicionalno, je dosti težje, kot če sestaviš pravo skupino.
So sampli vaši?
Včasih samplam naše igranje, včasih najdemo čudne zvoke na tujih ploščah. Nikoli ne uporabimo sampla neposredno s plošče, običajno ga zavrtimo nazaj, popačimo, peljemo skozi efekte, se igramo z njim na različne načine. Če je vzorec predolg, ga upočasnimo in uporabimo le nekaj sekund, vse to se mi zdi bolj ustvarjalno kot le uporaba kitare.
Na tvojih ploščah smo vedno našli gostujoče pevce in glasbenike; zanima me, ali jih izbiraš po naravi pesmi ali gre za prijateljske vezi?
Običajno nekaj napišem in si predstavljam, da bi to zapel kdo drug. Na prejšnji plošči sem to naredil s Polly Harvey. Nekdaj sva bila dobra prijatelja in v tej pesmi sem kar slišal njeno petje. Zato sem jo prosil in rekla je "ja". Na novi plošči je pesem Exotic Siren Song, ki zveni zelo podobno Stereolab, zato sem prosil Mary, da jo pomaga odpeti. Prispevala je spremljajoče glasove, ker sem si tako zamislil njen prispevek. Večina ljudi, ki jih slišiš na naših ploščah, sploh ni slavnih. Mogoče igrajo v pubih na flavto ali trobento. Večina je popolnih amaterjev, morda so učitelji ali... Vem, komu odgovarja določen slog, in ga prosim...
Običajno ti prosiš druge, da bi se vključili v tvojo glasbo, obratno je zelo redek primer.
Za to nimam časa. Bil sem tako zaposlen z vsem, kar smo počeli, da nisem imel časa za druge projekte. Lani sem pomagal pri soundtracku in v prihodnje bi rad naredil še več v tej smeri. Vedno pričakujem sodelovanja med ustvarjalci, a sem zelo previden pri delu nekoga drugega. Dobil sem ponudbe, da bi delal z nekaterimi ljudmi, a se nič ni uresničilo. Bilo bi kot dvoboj dveh osebnosti, ki se verjetno ne bi nikoli končal. Lahko bi bila grenka izkušnja ali kaj podobnega. Menim tudi, da ne zveni dobro, če imaš dva ustvarjalca na eni plošči.
Kakšen je proces remiksanja tvojih pesmi? Imaš kakršen koli nadzor?
Ne, nimam nadzora. Ne bi bilo zanimivo, če bi usmerjal proces remiksanja. Sam sem zmiksal originalno verzijo, torej je pesem narejena v določenem duhu, zato se nikoli ne vmešavam in le tako razumem tovrstno sodelovanje. Vedno je zanimivo, kaj bi drugi naredili s tvojo pesmijo.
Kdo vse bo naredil remikse?
Večina je že narejenih. Tortoise so naredili enega, potem Cocteau Twins, Main in kup drugih ljudi, različni producentje. V osnovi je vse narejeno.
Verjamem, da je ime Moonshake vzeto iz naslova pesmi skupine CAN?
Res je, a pred tem je obstajal japonski roman s tem naslovom. Je kot ime iz tretje, četrte roke.
Vseeno, kaj lahko rečeš o vplivu CAN in tudi vplivu drugih nemških skupin s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let?
Manj, kot bi si mislil, zares. Glede na to, kar trenutno počnemo, sem bolj v ameriškem rapu in čudaških psihadeličnih bendih kot Mothers Of Invention in Captain Beefheart. Zelo rad imam swing, aranžmaje velikih orkestrov, rad delam na ta način, le da uporabljam drugačne zvoke. To je tisto, kar imam rad, in še posebej hiphop. Menim, da je hiphop še vedno daleč najboljša moderna glasba na svetu v tem trenutku. Menim, da bo preživel tehno in drum'n'bass ter podobne stvari.
Ker ves čas potuješ po svetu, bi te rad povprašal po novih zanimivih skupinah, ki si jih slišal, recimo, v zadnjem letu?
Raje brskam po "secondhand" trgovinah, kot da bi gledal druge skupine.
Je bil morda bobnar Michael Rother član nemške zasedbe Neu!?
Ne, ne. On ima 29 let, medtem ko jih mora Michael Rother iz Neu! imeti blizu 50. Nista v sorodu. Očitno je to v Nemčiji precej pogosto ime. Pravzaprav on ni več z nami.
Ne?
Postal je kamerman na nemški televiziji.
Kdo je trenutno v skupini?
Smo štirje. To sem jaz, Ray Dickaty je saksofonist, bobnar je Kevin Buzz in pevka z imenom Tor. S tem sem popolnoma zadovoljen. Nimamo niti kitare niti basa.

MP3 odlomek/excerpt (59", 341Kb)

Janez Golič