THURSTON MOORE
Psychic Hearts
(Geffen, 1995)
Po vseh letih se je tudi Thurston Moore odločil poskusiti na svoje. Pravzaprav je temu pripomogel prisilni počitev matične zasedbe zaradi rojstva novega člana sonične družine. Ob Mooreu je tu še bobnar Steve Shelley, na drugi kitari pa pomaga Tim Fohljan. Moore se je zadovoljil s pomanjšano zasedbo in kar sam nasnel še bas linijo in seveda odpel vse vokale. Prav slaba ta plošča ne more biti. Vprašanje pa je, če je to dovolj, ob vsem renomeju, ki ga ustanovni član Sonic Youth ima. Psychic Hearts namreč ponuja 14 večinoma prav prijetnih, enostavnih in nepretencioznih pesmi, kakršnih lahko Thurston napiše še in še kadarkoli. Vse zvenijo v razpoznavnem stilu Sonic Youth, manjka le vrtinčasti kitarski vpad Leeja Ranalda in monotono petje Kim Gordon. Torej smo dobili nekako okleščeno verzijo znane glasbe.
Thurston Moore je posredno zaslužen tudi za prodor Nirvane, kajti prav on jih je pripeljal h Geffen. Morda se zato še dandanašnji čuti sokrivega za samomor Kurta Cobaina in mu je na solo albumu posvetil dve pesmi. Zaključni komad je pravzaprav posvetilo kar vsem mrtvim rock zvezdnikom, gre pa za skoraj 20 minutni inštrumental imenovan Elegy For All The Dead Rock Stars. Monotono žvenketanje kitar, ki preraste v brezobličen hrup in se počasi vrne na izhodišče. V redu, ampak vse to smo slišal že v mnogo boljši izvedbi. Skratka, le za prave ljubitelje.
(Rock Vibe)
Janez Golič
