MORPHINE
Yes
(Rykodisc, 1995)
Malo je skupin, ki bi bile istočasno originalne in poslušljive. Bostonski trio Morphine to zagotovo je. Postava dvostrunskega basa, baritonskega saksofona in bobnov nas najprej napelje na misel, da imamo opraviti s kakim avant jazz čudesom, ampak Mark Sandman in njegova pomočnika so iz popolnoma drugega testa. Njihove v osnovi pop melodije so prepojene z duhom rhythm'n'bluesa, swinga in boogieja, običajno vlogo kitare je tu prevzel saksofon, oziroma po novem Dana Colley igra kar dva saksofona naenkrat a la Roland Kirk. Tudi Sandman je svoj bas uglasil malce višje kot je to običajno, tako da je zvočni spekter povsem zadovoljivo zapoljnen. Prvi album Good, predvsem pa drugi Cure For Pain, sta v mnogočem izčrpala glasbene ideje te zvočno omejene zasedbe. Ostanejo pesmi kot take ter razširitev izraznih možnosti in prav to ponuja plošča Yes. Na eni strani tipične, prijetne in povsem razpoznavne pesmi, ki bi z lahkoto pristale na predhodnih dveh ploščah, in na drugi strani drobni stilski eksperimenti. Ti so v veliki želji po novotarijah mnogokrat izvedeni na silo, pesmi izgubljajo nit (Sharks), se spuščajo v govorjeno besedo (Jury) ali saksofonske improvizacije (Free Love, Scratch).
Ostaja občutek, da se Morphine v trenutkih odmikov ne znajdejo najbolje. Da preprosto to niso oni. Da so želeli preveč. V določenem smislu je Mark Sandman celo prekinil s prakso predhodnih plošč. Nobena pesem na novi plošči namreč v naslovu ne nosi ženskega imena. Da le ni Sandman končno naletel na pravo?!
(GM)
Janez Golič
