MORPHINE
Like Swimming
(Rykodisc/NIKA, 1997)
Morphine so lep primer originalnosti, ki je postala obremenjujoča. Njihov zvok je edinstven, vendar ravno zato pesmi prepoznamo že po prvih taktih. Če bi igrali klasični kitarski rock, se nad tem ne bi pritoževal nihče. Skratka, Morphine so bili na poti, da padejo v lastno zanko. Prišel je torej čas, da trio iz Bostona razširi zvočne možnosti. To so storili s povečano uporabo klaviatur, predvsem melotrona, kar njihovo glasbo približa zvoku zgodnjih sedemdesetih let. Ampak brez skrbi, v ospredju ostaja značilno igranje baritonskega saksofona, zategli toni dvostrunske bas kitare in sinkopirani ritem. Njihove pesmi v osnovi ostajajo karseda preproste, besedila so skovana v strogih rimah in Mark Sandman jih odpoje s prepoznavno globokim glasom. Nekaj več svobode si je tokrat vzel le Dana Colley, ki mestoma zabriljira s solom, vendar se drži osnovnega toka skladbe.
V celoti je to najbolj umirjena, skoraj lenobna plošča Morphine. Če smo prej na polovico pesmi zlahka poplesavali, lahko sedaj le narahlo migamo s prsti na nogah. Če smo natančni, sta od trinajstih pesmi le dve živahnejši (Murder For Money in Eleven O'Clock). Fantje so pač že v letih, ko razmišljajo še o čem drugem, kot kam bodo šli zvečer na pivo.
Težava je v tem, da so se nam s prejšnjimi ploščami tako zelo usedli v ušesa, da nam sedaj težko ponudijo kaj zares svežega. Vprašanje pa je, kaj bi porekli tisti, ki bi se prvič srečali z njimi ravno s ploščo Like Swimming? Za spodaj podpisanega je žal že prepozno, verjetno tudi za Morphine same. Način, kako pišejo pesmi in kako jih odigrajo, je globoko zakoreninjen v njih samih. Je določen z njihovimi glasbenimi karakterji, kar bi lahko spremenili le s spremembo postave. Ampak to potem ne bi bili več Morphine. Like Swimming je še ena korektna, tudi poštena plošča bostonskega tria. Manjka ji le navdiha, neka nova izkušnja oz. resnična želja po glasbenem ustvarjanju.
(Muska)
Janez Golič
