MORPHINE
The Night
(Rykodisc/NIKA, 2000)
Mark Sandman, ustanovitelj in vodja bostonskega tria Morphine, v prvi vrsti pa glasbenik, je umrl tako kot je živel, na odru. Lani poleti ga je na nastopu v Italiji zadel srčni infarkt. Za sabo so Morphine pustili pet krasnih albumov, prežetih z neomajno ljubeznijo do glasbe. Ostali nam bodo v spominu tudi zaradi svojstvenega sloga, nezamenljivega s katerimkoli drugim izvajalcem na zemeljski obli. Morphine so tik pred lanskoletno evropsko turnejo posneli svoj peti redni album, The Night. Če so na prvih ploščah do konca razdelali slog in zvok dvostrunskega basa, baritonskega saksofona in bobnov, je nastopil pravi čas za popestritev osnovne zasedbe s skrbno izbranimi gosti. Samo to ne bi bilo dovolj, Mark je nevemkje našel svežega navdiha (morda se odgovor skriva v pesmi A Good Woman Is Hard To Find?), da nove pesmi spet zadihajo v povsem naravnem gibanje vseh. Že uvodna in hkrati naslovna The Night je enkraten primer njihove genialne preprostosti. 'You are a bedtime story, the one who keeps the curtains closed' na robu šepeta zapoje Mark in se preda sladkostim noči. Spremlja se z omamno basovsko linijo, ki ji dela družbo lahkotno jazzovsko poigravanje bobnov, medtem ko v ospredje stopi barsko razpuščen in globok pih saksofona. Prva mala klasika z albuma, ki bi je bil vesel tudi Leonard Cohen v svojih najboljših časih. Takoj z naslednjo pesmijo pomenljivega naslova So Many Ways gredo Morphine v potrebno širino, a ne izgubljajo primarnih vzgibov, ki se kažejo predvsem v otožnih Markovih stihih. Ohranjajo privlačno melodiko, a obenem izskočijo, kot še nikoli. V pomoč je John Medeski iz newyorškega tria Medeski, Martin, Wood in nevsiljiv zbor ženskih grl. Še v poudarjeno plesni Top Floor, Bottom Buzzer so kul, vzdržujejo enoten in razigran groove. Like A Mirror in The Way We Met sta ritmična eksperimenta na robu triphopa, kjer se tudi vokal giblje od naravne izpovedi do hropkega izliva čustev. Rope On Fire bi lahko pomagal napisati tudi David Byrne, ko pogleduje proti vzhodu z zibajočimi potegi čela in elegantnim obiranjem strun akustične kitare. Album sklene Take Me With You, ki popelje iz noči v prebujajoči dan z neutolažljivo prošnjo 'I can't live without you, take me with you when you go'. Prebudi se iz sladkih sanjarij in zave sveta okoli sebe. Ko bi najraje ostal z njo. Tako prekleto neposredna in prepričljiva izpoved, da ob koncu prst kar sam spet pritisne tipko play namesto open.
Morda je prezgodnja smrt Marka Sandmana dodatna 'obremenitev' ob poslušanju in končni oceni tega albuma. Tega ne bom nikoli vedel, in tudi nočem vedeti. Kritiško distanco v tem primeru odrivam na stranski tir, ostane čisti užitek oziroma prepuščanje. Ker Morphine nikoli niso puščali dvomov. Skratka, Mark Sandman je bil velik glasbenik in The Night je zelo, zelo dobra plošča.
(Muska)
Janez Golič
