MOSTER!
States Of Minds
(Hubro, 2018)

Morda je Kamasi Washington odprl vrata za epske stvaritve v polju eklektičnega jazza, morda bi se norveški multi-inštrumentalist Kjetil Moster v vsakem primeru odločil za objavo dvojnega albuma pomenljivega naslova States Of Minds. Po slišanem format dvojne plošče komaj zadošča. Prvič zaradi glasbene širine, ki jo izpričuje(jo) Moster!, in drugič, ker posamezne skladbe tečejo svoj tek, in če „pobegnejo“ izven utečenih poti, se lahka razlezejo proti 20 minutam trajanja. Tam nekje se ustavita obe skladbi, ki odpreta „posamezni“ album. CD plošči sta označeni z A in B, kot da bi bila vsaka zase podaljšana stran vinila oziroma sta skoraj zrcalni preslikavi stanj.
Ansambel Kjetila Mosterja se je tokrat prepustil svobodnemu ustvarjanju, s podrtim razmerjem med trdno strukturiranimi deli in izleti v pritlehni eksperiment. Ker sta Kjetilu tokrat v pomoč dva člana norveške neo-progresivne skupine Motorpsycho (kitarist Hans Magnus Ryan je trdno jedro le-te, bobnar Kenneth Kapstad je bil le v zgodnji zasedbi, še v zgodnjih devetdesetih), se tudi glasba mnogokrat ukloni v smer progresivnih tendenc, a k sreči nikdar ne postane zgolj odmev „starih dobrih sedemdesetih“ (kar se pogosto zgodi ravno Motorpsycho). Očitno se je Moster postavil v vlogo nekakšnega izvršnega producenta, ki usmerja tok glasbe, in je z dobrim občutkom za skupinsko igro obrzdal posamične ekshibicionistične izlete. Če človek na hitro prebere ime podpisanega izvajalca, posebej, če je na koncu pritaknjen klicaj, zlahka pomotoma ime prebere kot Monster! Ja, pošast pri izvedbi vrhuncev skladb, in pošast pri diktatu načina dela.
Tu je še studijski maček Jorgen Traeen, ki je pripomogel k za stopnjo boljši produkciji, kar pomeni, da so Moster! močnejši in udarnejši, kjer je to potrebno, in obenem je zvok bolj natančen, čist, ko se potopijo v eksperiment proti robu tišine.
Znajo in zmorejo pa še marsikaj vmes. Vsekakor se njihova snovanja ne ustavijo pri določenih žanrskih predalih. Prehajajo med tipajočimi zvočnimi eksperimenti, ki se kar sami razvijajo v smeri rockovskega gruva na meji funka, psihadeličnega vrtinčenja, jazzovske kakofonije, ali na drugi strani tudi v skoraj lirične izpovedi kot na primer v skladbi Mystere, ki jo vodi navdahnjena basovska linija Nikolaija Haengsleja, ki bi jo bil vesel še Mark Sandman iz Morphine. Nadgradnja je rokah samega Mosterja, z lahkotno igro klarineta skladbo dvigne na višjo raven. Tu se v polnosti izkaže pomen naslova albuma, izpričuje pestrost stanj mišljenja in predvsem vsebuje močan razmislek o lastnem početju. Kje so meje ustvarjalnosti oziroma kako daleč se umetnik lahko spusti v lasten svet, ne da bi zanemaril poslušalca? Kdo drug bi zagotovo omejil nekatere eksperimente, saj so za splošen okus mestoma predolgi oziroma se razvijajo prepočasi. Na drugi strani imamo nekaj všečnih trenutkov, ko bi lahko ansamblu očitali približevanje širšemu glasbenemu okusu (Mystere, Phantom Bandotron). Ker je ta plat v manjšini, kvečjemu poudarja razmerja stanj iz naslova albuma.
Razmerje med temi različnimi pristopi določa njihovo mesto v svetu avtorske in globoko izpovedne muzike, čeprav je ta zgolj inštrumentalna. In ko se prepustiš njihovemu stanju misli, se na koncu vse prevede v fascinantno celovit vtis. Vsa ta raznolika glasba je utemeljeno objavljena na enem, ampak zato dvojnem albumu. Nekaj boljšega letos!
povprečna raven dinamičnega obsega: DR7

(Rock Obrobje, september 2018)
Janez Golič