MOVIETONE
The Sand And The Stars
(Geographic, 2003)
CRESCENT
By The Roads And The Fields
(Fat Cat, 2003)

Hladne in vetrovne, turistu neprijazne morske sipine bristolske obale le imajo dobre plati. Tam se od rane mladosti oplajajo glasbeniki, ki že v izhodišču nimajo velikih možnosti širšega odziva. Njihova po vseh dimenzijah razrahljana godba je svetlobna leta proč od všečnih emtivijevsko poskakujočih figur. Člani skupin Movietone, Crescent, Flying Saucer Attack, Amp in Matt Elliott pač v prvi vrsti zadovoljujejo svojo dušo, delajo to, kar čutijo, nikomur se ne dobrikajo, a če je njihovo početje všeč še komu, toliko bolje…
Movietone sta ustanovili Kate Wright in Rachel Brook. Njune rahlo naivne, razglašene melodije najprej niso našle ustreznega kanala, snemalni poskusi so se končali klavrno, saj je producent želel, da bi peli kot operni pevki. Kate in Rachel sta vse kaj drugega. Šele v navezi z bobnarjem Mattom Jonesom iz Crescent sta našli ustrezno podporo, pri Planet Records pa založniško okrilje.
Od teh začetkov v letu 1995 se v njuni glasbi ni veliko spremenilo. Njuno petje je še vedno krhko, zagledano vase, brez izrazitih refrenov ali zapomljivih harmonij. Se pa zato kar stopi s podobno nezavezujočo spremljavo, zdi se, da se vsi pred snemanjem niso velikokrat dobili skupaj. Gre jim bolj za lovljenje skupnih točk, s tem, da niti ni izrazite oprijemne osnove, ampak se sestavine mešajo, včasih izskoči vokalni del, morda boben, celo klarinet. Ne v smislu klasičnega sola, temveč je vsak prispevek vpet v skupno igro. Plesu tale glasba zagotovo ni namenjena, prej poslušanju na nizki glasnosti ob samotnih, deževnih popoldnevih.
Nekaj bolj dinamični so na novem albumu Crescent, a če bodo z By The Roads And The Fields pridobili kakega novega poslušalca, bo to kvečjemu zaradi znamke njihovega novega pokrovitelja, založbe Fat Cat. Sama godba je namreč še vedno globoko introvertirana, komaj premikajoča, kar boleče melanholična, že brezčutna. Tu prednjači vokalist; nikoli ne povzdigne glasu, poje linearno in vdan v usodo zgolj opisuje okolico, stanje stvari, kakršno je. Čustveno komponento prinese šele glasba. Srhljivo morbidno ozračje daje njihovi glasbi igra klarineta, ki običajno izskoči naravnost iz tišine, tedaj se mu pridruži še bobnar, prekine monotonijo in poudari notranje porušeno ravnovesje. Ne le dinamični zasuk sam po sebi, tudi sproščena napetost med vokalom in spremljajočim vrhuncem njihovi glasbi prida močan čustven naboj, saj glasbene vrhunce podzavestno povežemo z navidezno apatijo glavnega vokalista oz. z njegovim notranjim svetom.
Vseeno album teče brez izrazitih vzorcev, nečesa, kar bi se poslušalcu vtisnilo v spomin po izteku plošče. Kar ima tudi pozitivne posledice. Te glasbe se si sicer ne zaželimo kadarkoli, a se je tudi težko naveličamo. Kot bodo Crescent brez pritiskov nadaljevali v istem do konca in naprej.
(Rock Obrobje, december 2003)

Janez Golič