Intervju: MATADOR RECORDS (Chris Lombardi, Gerard Cosloy)


Ob Touch And Go in Epitaph največja ameriška neodvisna gramofonska založba se je rodila iz čistega entuziazma in se razvila v eno najbolj raziskujočih multižanrskih založb sploh. Na sedežu njihove osnovne celice v New Yorku je oktobra 1998 nastal pogovor z obema lastnikoma in predvsem ljubiteljema - Chrisom Lombardijem in Gerardom Cosloyem.
Na svetu obstaja na tisoče gramofonskih založb. Nekatere ustanovijo kar izvajalci sami, iz takega ali drugačnega razloga. Večina je majhnih, tudi obskurnih, nastalih iz hipnega navdušenja nad glasbo. Večina jih tako, kot so nastale, tudi izgine. Ostanejo največje, ki jim gre le za profit, ostanejo tudi nekatere majhne, ki jih vodijo entuziasti in se brezkompromisno spuščajo v tvegan posel glasbenega trgovanja. Ostanejo še tiste vmes, ki ohranjajo začetno navdušenje in raziskovalnega duha, a se dobro zavedajo poslovne plati založništva. Te obenem poskrbijo za širši prodor nekaterih manj znanih izvajalcev, ki bi sicer ostali na obrobju popularno-glasbenega spektra.
Matador spada med slednje. Ko je Chris Lombardi avstrijski skupini H.P.Zinkler izdal singel, se ni zavedal, da bo že čez nekaj let njegov matador prerasel poslovanje iz domače dnevne sobe. Danes se njegovi prostori raztezajo čez celotno nadstropje poslovne stavbe na južnem Broadwayu. V njih vrvi od delovne vneme šestintridesetih zaposlenih, in tudi med polurnim pogovorom v sprejemni pisarni sta Chris In Gerard mimogrede bližnjim sodelavcem navrgla nekaj nasvetov. Po desetih letih jima izkušenj pač ne manjka…

Kako sta začela z založbo? Sta imela kakšne izkušnje že od prej?
Chris: Prej sem delal pri distribuciji plošč Dutch East India kot prodajni menedžer, to je trajalo kakšno leto dni, na kratko sem pomagal pri Fire Records, ki je britanska založba, in Gerard je delal pri Homestead Records. No, ampak pravih izkušenj, kako ustanoviti založbo in jo voditi, nisem imel. Niti ni bilo nekakšne velike sheme, kako upravljati neodvisno rock založbo. Pravzaprav sem začel kot ljubitelj. Prva skupina, ki sem jo vzel pod streho so bili avstrijski H.P.Zinkler, izdal sem jim singel in jih poslal na turnejo.
Gerard se mi je pridružil, ko se je naveličal ljudi, ki so delali pri založbah samo zaradi zaslužka, to niso bili ljubitelji, ampak sovražniki glasbe. Niso razumeli bistva neodvisnega založništva. Tako sva nekje v začetku leta 1990 zares začela z rednim izdajanjem plošč. Ampak vse se je razvijalo spontano, iz ljubezni do glasbe, ki se je takrat dogajala tako v New Yorku kot drugje... ker, Railroad Jerk so Newyorčani, Superchunk so iz Severne Karoline, Teenage Fanclub so iz Škotske. Torej se nama je zdelo, da se naokrog dogaja ogromno zanimive glasbe.
Gerard: To je bil zelo dober čas za ustanovitev založbe. Ravno pred prodorom Nirvane, tik preden je Sub Pop zares uspela. Sredi osemdesetih je izšlo veliko odličnih plošč, ki jih ni nihče povohal. In kasneje, nekje v letu 1989 ali 1990, je bil ves trud teh ljudi poplačan. Pripravili so nama dober teren, zanimanje za underground se je povečalo in bila sva ob pravem času na pravem mestu. Takrat ni obstajala založba kot Matador, morda z izjemo Touch And Go iz Chicaga. Prav, bila je še Sub Pop iz Seattla, ampak ta je že bila uveljavljena. Nismo imeli konkurence v tipu skupin, s katerimi smo podpisali pogodbe. Teenage Fanclub takrat niso imeli pogodbe z nobeno ameriško založbo, prav tako ne Dust Devil ali Railroad Jerk. Bili smo ravno prav veliki, ravno pravšnji zanje.
Lahko potegneta vzporednico med položajem koncem osemdesetih in koncem devetdesetih let?
Gerard: V letu 1999 je glasbeni posel precej večji, kot je bil leta 1990. Sedaj obstaja milijon založb, kot je bila na začetku Matador in vsi iščejo naslednjo veliko stvar. V tem je razlika. Midva nisva iskala naslednje vroče stvari, ampak le glasbo, ki nama je bila všeč. Pomembni so bili tudi stiki z ljudmi, da sva se dobro razumela z njimi in oni z nama. Večini drugim gre le za raven uspeha. Za razliko od načina dela pri Homestead, sva bende plačevala pošteno in pravočasno, jim poskušala ustreči. Ne pa da zahtevaš uspešno ploščo takoj po podpisu pogodbe. Gre za pošten odnos do skupine.
Danes je vse precej težje. Ljudje obračajo hrbet določeni skupini, več je različnih žanrov, različnih tipov glasbe. Posebej v začetku osemdesetih let si imel založbe z zaščitno znamko, na katere so se lepili kupci plošč; imel si 4AD, Sub Pop, SST, Touch And Go, vsaka s svojo vrsto glasbe. Bile so usmerjene k določeni skupini ljudi, ki so kupili vsako ploščo, ki jo je založba izdala. Sedaj je vse premešano. Obenem cela industrija objavlja trikrat, štirikrat več plošč kot pred desetimi leti. Izbira je večja. Tako je težje zgraditi bazo fenov za določeno skupino, ki bi jim potem sledili od plošče do plošče. Chris: Spremenilo se je tudi občinstvo. Niso več usmerjeni v eno smer, na primer v neodvisni kitarski rock. Nimajo več istega prepričanja in zaupanja… To je bil za naju prav tako neke vrste izziv. Morali smo se spremeniti, ker se je medtem spremenila tudi glasba.
Opaziti je, da Matador ne izdaja več le plošč s kitarsko glasbo, kot npr Cornelius ali Solex… Se vama ne zdi, da s tem izgubljata na zaupanju in integriteti?
Chris: Ne. Integriteta izhaja iz same kvalitete glasbe, ki jo izdajaš, in ne iz sloga. Prenehala sva zadovoljevati okusa ljudi, ki so bili ljubitelji založbe, to bi bila igra na zanesljive karte. Raje poskušava nekaj, kar nisva še poskusila. Nekaj novega, izzivalnega.
Gerard: Ampak to se je zgodilo spontano. Naši ljubitelji so se spremenili, in tako smo se spremenili tudi mi. Nočemo ostati na istem, ker se kupci plošč tudi obračajo k drugim tipom glasbe, žanrom. Rastemo z njimi in presenečamo z glasbo, ki stoji sama zase. Obenem vsaka plošča, ki jo izdava, predstavlja najin okus. Glasbo, ki jo imava rada, plošče, ki jih tudi sama kupujeva. Ne ozirava se na naše zadrte ljubitelje, ker zares velja le to, kar ceniva in imava rada midva.
Chris: Iskreno rečeno; v redu je, če založba pridobi določen krog ljubiteljev, je vzpodbudno. Nekatere založbam je malo mar za njihovo identiteto in glasbo, ki jo izdajajo. Po drugi strani velja, če začneš z založbo z namenom, da boš vzpostavil le njeno identiteto in tako zadovoljil določeno skupino ljudi, se mi prav tako zdi absurdno. Mi se ne usmerjamo niti v underground niti k širši publiki, ker se mi to zdi v vsakem primeru slaba stvar.
Se Matador smatra kot neodvisna založba?
Gerard: Uradno da. Midva sva lastnika večine založbe, a imava pogodbo z veliko Capitol, ki drži 49 odstotni delež. V vsakem primeru je večinski delež najin. Tudi večina naših plošč se distribuira preko neodvisne mreže.
Chris: Natančna definicija statusa je: “Nismo neodvisna založba.” Krasno se je imenovati neodvisna založba, a to nismo. Vse zaradi pogodbe s Capitol. Vendar smo obstajali pred pogodbo z njimi in verjetno bomo obstajali tudi po izteku pogodbe. Radi delamo z njimi, so krasni ljudje, eni boljših med velikimi založbami, čeprav na koncu koncev bendi določajo založbo, ne pogodbe.
Gerard: Najin način dela je še vedno enak kot na začetku. Če bi imela dovolj denarja, da bi popularnejšim skupinam omogočila ustrezno promocijo, ne bi potrebovala nobene pomoči od zunaj. Tako sva se najprej povezala z založbo Atlantic, sedaj nama pomaga Capitol. V bistvu sva rabila strokovnjake v administraciji in menedžerstvu, da bi založba lažje delovala na ravni poslovanja. Ker, ko sva začela, sva bila precej naivna, nisva imela pravega zaledja v poslovanju. Organizacijsko je vse postalo preveliko in prezahtevno.
Chris: Prvo ploščo sem res objavil sam, povsem neodvisno, ampak sedaj, ob pomoči velike založbe, čeprav samo pri poslovanju, nismo več prava neodvisna založba. Še vedno pa se raje smatramo za neodvisno založbo, ker večina skupin, ki jih podpisujemo, prihaja iz neodvisnega okolja. Rad bi pa poudaril, da samo zaradi dejstva, da je neka plošča izšla pri neodvisni založbi, še ne pomeni, da je glasba dobra. Čeprav večina dobre glasbe prihaja iz neodvisne okolja. Prav tako ni pravično, če rečemo, da je vsa glasba velikih založb slaba. Obenem večina ljudi, ki jih cenimo v glasbenem poslu, dela pri neodvisnih založbah.
Nekatere skupine imajo v Evropi pogodbe z drugimi založbami. Kako to?
Chris: To izhaja iz časa, ko še nismo imeli svoje evropske podružnice niti distribucije. Ne bi bilo prav, da bi nekomu, ki se je že uveljavil na mednarodni ravni, kot je to na primer Jon Spencer, preprečili pogodbo s katero od evropskih založb. Pavement so imeli v Evropi že pogodbo z Big Cat in sedaj z Domino. Te skupine so v Evropi že uveljavljene. Medtem smo ustanovili podružnico v Londonu, tam so že podpisali celo z nekaterimi ameriškimi skupinami, imajo odlične stike z evropskimi agencijami, tako da naše skupine lažje pošljemo na evropsko turnejo.
foto: Robert Manella Koliko demo posnetkov dobite, na primer, v enem tednu? In, ali poslušata vse, kar pride v nabiralnik?
Chris: Trudiva se, da bi poslušala vse demo posnetke. Istočasno, iskreno rečeno, to ni najboljši način za spoznavanje novih skupin. V vsej zgodovini založbe smo podpisali tri skupine na podlagi demo posnetkov - Liz Phair, Bettie Serveert in Solex. Vsi ostali, to pomeni okoli dvesto skupin in posameznikov, so že objavljali plošče drugje.Večino bendov sva podpisala zato, ker sva njihova fena. Kupovala sva njihove plošče, poslušala radio, brala o njih v revijah, jih torej spoznavala na isti način kot jih na primer ti. Nisva vohljala okrog, kateri prijatelj ima skupino ali morda pozna koga, ki bi želel izdati ploščo. Seveda upoštevava tudi mnenja znancev, ampak nič več kot to. Ja, po svoje nama je žal, da ne moreva poslušati vseh demo posnetkov, ker nikoli ne veš. Morda je vmes nova Solex, in ostane nekje pod kupom drugih kaset.
Se je zgodilo, da ste tako spregledali kakšno skupino, ki je kasneje postala velika?
Chris: To se zgodi. The President Of USA so nam poslali demo posnetke, ki jih nikoli nisva poslušala, čeprav dvomim, da bi jih vzela pod streho. Bilo pa je nekaj skupin, ki bi jih rada imela, pa so že imeli pogodbe z drugimi založbami, tako da… To se dogaja vsem.
Kakšno je vajino priporočilo za skupino, ki začenja?
Gerard: Najboljše priporočilo, ki ga lahko dam, je, da se osredotočijo na svoje delo, na svojo glasbo in tisto, kar zares so. Da poskušajo pridobiti lastno občinstvo po naravni poti in se ne prilagajajo tipu skupin, za katerimi vohljajo založbe. Skupina, ki sama posname ploščo in pridobi svoje občinstvo, ima več moči kot skupina, ki se le prilagaja okusu založb. Skupine pri Matadorju so najboljši primer tega, na primer Pavement. Začeli so s pošiljanjem posnetkov različnim založbam, a se ni nič zgodilo. Lahko bi jih takoj na začetku podpisali Rough Trade, SST, Touch And Go, vsem so poslali posnetke. A nikogar niso zanimali. Tako so prvi singel posneli in izdali sami, najprej podpisali za majhno založbo Drag City in tako počasi gradili popularnost. Ne podpisujemo s skupinami zato, ker imajo menedžerja in nam pošiljajo lepo oblikovane materiale.
Kakšna je prihodnost Matadorja? Imate kakšne posebne načrte?
Chris: Še naprej bomo izdajali plošče in upali, da bodo všeč kupcem vsaj tako kot so nama. Ni kakšnih posebnih načrtov, upamo samo, da bomo še naprej vznemirljivi.
Gerard: Pripravljamo se na deseto obletnico in gledamo naprej v smeri še večje raznolikosti. Smatram, da je bila Matador že pred leti multižanrska založba, na primer, podpisali smo Liz Phair in Unsane praktično v istem mesecu. Torej se že od začetka nisva skrivala za “značilnim zvokom” Matadorja. V prihodnje bova še presenečala z različno vrsto glasbe.
Chris: Mislim, da so Arsonists dober primer tega, kot zelo dober hiphop bend. Torej Matador - pozdravljen v hiphop svetu! Prav tako bova začela izdajati nekatere elektronske zadeve, ki naju zanimajo. Ni potrebe, da bi bili ljudje zmedeni ali skeptični zaradi tega. To glasbo poslušava in razumeva, in mora biti zelo dobra, da jo izdava.
(Muska)

MP3 odlomek/excerpt (1'15", 513Kb)

Janez Golič