Intervju: MARK STEWART


Ko omenjamo Marka Stewarta, skoraj ne moremo mimo njegove prve skupine, v kateri je že pri svojih šestnajstih letih zakoličil temelje vsega, kar je počel v nadaljni glasbeni karieri. Zvočna podoba njegovega početja se je resda dodobra spremenila, a osnovni principi ustvarjanja so ostali.
The Pop Group še danes, po več kot petnajstih letih, ostajajo pojem nebrzdane kritike sodobne družbe. Marka Stewarta, vodjo zasedbe, niso zanimali vzroki in opravičevanja, kaže le na posledice, ki jih prenaša v iznakaženi glasbeni obliki.
The Pop Group so ponujali originalen spoj funky ritmov, punkovskega šusa, dub poudarkov, vse povezano s produkcijskimi prijemi, tedaj še izpod rok reggaejaškega mojstra Dennisa Bovella. Natrganost v zvoku, predvsem nenavadni vpadi in izpadi vokala, je postala zaščitni znak pevca Marka Stewarta. Ta način interpretacije je prisoten še dandanašnji na njegovih samostojnih ploščah.
Produkcija zvoka, ki je v bistvu radikalizirana oblika dubreggaeja, odlično poudarja njegova sporočila. Pri tem je v veliko pomoč producent Adrian Sherwood, ki je priporočil tudi skoraj neločljivo trojico glasbenikov, basista Douga Wimbisha, kitarista Skipa McDonalda in bobnarja Keitha LeBlanca. Ravno na albumu Control Data manjka bobnar Keith LeBlanc, ki ga je sedaj nadomestila praktična ritem mašina. Če dodamo še, da je enakopravni član zasedbe postal klaviaturist Simon Mundey, že naslutimo, kam se nagiba zvočna podoba plošče Control Data. Ta že z naslovom napeljuje na nova zanimanja Marka Stewarta. Ne le naslovi pesmi in sama besedila, temveč tudi povečana uporaba elektronskih inštrumentov napeljuje, da se je medtem Stewart zanimal predvsem za neizčrpne možnostni elektronskih medijev, kar je pravzaprav priključil tistemu, s čimer se je že ukvarjal na svojih prejšnjih ploščah.
Ozvočuje globalne dogodke, tokrat na ravni informacije, ki se tako ali drugače dotikajo posameznika. To so zopet le vtisi, ki prehajajo iz komaj slišnih šepetov do nenadnih krikov. Pravzaprav je vokal vseskozi potopljen v elektronsko napletanje, kar ponazarja nemoč osebnega angažmaja v dobi virtualnih nadomestkov.
Mark Stewart veliko časa prebije na otoku Ibiza in s pomočjo telefonske zveze sem ga ujel 15.5.1996 ravno pri pisanju knjige Control Data. Tehnične možnosti intervjuja je omogočil Radio Študent.


Najprej bi rad izrazil zadovoljstvo, da se imam priložnost pogovarjati z Markom Stewartom. In najprej bi te rad vprašal; tvoj prejšnji album je izšel leta 1990, kaj si delal zadnjih šest let?
Pisal sem knjigo Control Data, ki se je medtem razširila na Web strani na internetu in interaktivno CD igro. Glasbeno sem pomagal nekaterim ljudem, recimo Trickyju na prvi plošči, potem Living Colour, to je bilo precej zanimivo, pomagal sem nekaterim ljudem iz ozadja pri bolj plesnih zadevah. Potem sem pred tremi leti v Bristolu posnel album, a sem posnetke zavrgel.
Zakaj?
Ko sem igral na Japonskem, sem v tamkajšnjih klubih slišal novo glasbo, denimo Underground Resistance, in se navdušil nad uporabo tehno zvokov. Ne gre za to, da bi želel ustvariti tehno ploščo, ampak bi rad le uporabil te zvoke, kot sem prej delal z reggae in hip-hop stvarmi. To, kar sem slišal, so bili res zanimivi zvoki in želel sem jih vključiti v svoj hibrid, zato sem začel še enkrat od začetka. In če bi tisti album takrat izšel, bi bil to zvok Bristola.
Kot vem, si se preselil iz Anglije na Ibizo?
Ja, veliko časa preživim na Ibizi, ker tu živi moje dekle. Sicer sem še vedno v Londonu in Bristolu. Prejšnji teden sem bil v Bristolu, tu sem morda en teden na mesec. In trenutno res trdo delam.
O čem govori knjiga?
Del vsebine bo tudi na CD-ROMu in na brezplačni strani Interneta. Neprestano pišem in raziskujem in nekaj idej se znajde v mojih pesmih. Edini način, s katerim lahko dovolj dobro opišem vsebino, je Control Data CD-ROM. Če je na primer naslov neke pesmi na plošči The Half That Has Never Been Told, boš imel na cederomu kup informacij o zarotah iz resnične zgodovine, o operaciji Dead Sea Scroll in druge informacije, ki jih nisem mogel vključiti v vsebino pesmi. Na internetu bodo vzpostavljene še druge povezave do različnih baz podatkov v Ameriki. Podobno je s pesmijo Digital Justice, ki bo na cederomu predstavljena kot letalska ofenziva v Zalivski vojni. V Ameriki bo vse skupaj predstavljeno kot igra. Nisem pretirano navdušen nad novo tehnologijo in celotna ideja Control Data je, da če ti nadzoruješ podatke, potem tudi podatki nadzorujejo tebe. Ampak zanimivo je, kako vsa stvar deluje. Cederom bo slej ko prej umrl. Slej ko prej bo vsakdo imel petorni optični kabel neposredno v svojem stanovanju in z njim se bo lahko povezal z mojo bazo podatkov ali prišel do različnih informacij v povsem znanstvene namene. To je krasno.
Torej misliš, da bo lahko v bližnji prihodnosti vsakdo prišel do vsake informacije na svetu?
Ne, ker podatke nadzorujejo. Bill Gates oziroma Microsoft kupuje avtorske pravice za vsa pomembna svetovna umetniška dela. Mnogo teh stvari je razvrščenih po pomembnosti, težko je priti do podatkov o ekonomiji, o strojni opremi... Celotna borba za dostopnost podatkov je postala politično vprašanje, ki se zastavlja prav ta trenutek. Američani želijo nadzor nad vsemi informacijami, in to je pomembna politična bitka. Zgradili so ogromen silikonski imperij in mi se moramo boriti za demokracijo in svoboden dostop do informacij.
Zakaj ne objavljaš besedil na ovitkih plošč?
Opravičujem se ljudem, ki slabo razumejo angleščino. Ampak način, kako je moj glas predstavljen in kako se giblje v miksu, je pomemben zaradi sporočila. Če bi besede napisal na papir, bi bilo to nekaj drugega. Ustvarjam nekaj podobnega filmskemu ozadju, ki se pojavlja in izginja. Včasih glas preglasi druge inštrumente, drugje so sporočila prikrita, niso niti mišljena, da bi jih ljudje popolnoma razumeli. To je kot dub tehnika Leeja Perryja, vsakič ko jo poslušaš, jo slišiš drugače. V govorjeno besedo lahko vneseš več čustev kot na papirju, to je odraz zmede v življenju, in ta zmeda mora biti prisotna v interpretaciji. In če bi tako besedilo prebral na papirju, bi pomenilo nekaj povsem drugega.
Tvoja besedila zelo redko pripovedujejo zgodbo, so le zbir vtisov o dogodkih.
Stalno sprejemam ideje, podobe in informacije, in v pesmih in glasbi govorim: "To so stvari, ki so zanimive zame." Ne trdim, da imam popolnoma prav ali da sem v zmoti, to bi bilo ideološko. Pravim le, te stvari govorijo o zgodovini, te o ekonomiji, te o pseudo-znanosti. Na koncu tistega, kar verjamem, vedno puščam vprašaj. Pri tem nisem posebej natančen.
Si se kdaj počutil kot del neke scene, še v času Pop Group?
Edina scena, v kateri se počutim kot del, je morda hip-hop. Zato, ker v Bristolu obstaja zelo močna hip-hop scena, precej močnejša kot v Londonu, kjer je vse skupaj le moda. V Bristolu se hip-hop dogaja na ulici, ima posebno mentaliteto, ker je bolj poudarjen ritem kot ego posameznika. Podobno je bilo z začetki punka v Angliji, s Clash in Sex Pistols, ampak le prvih nekaj mesecev.
So bili The Pop Group del tega začetnega punka s konca sedemdesetih let?
Ne. Veš, kaj se je dogajalo? Si iz glavnega mesta?
Ja.
Bristol je manjši od glavnega mesta. Ko sem imel štirinajst, petnajst let, smo vsi zahajali v funk klube in se oblačili po modi petdesetih let. To je bila naša scena in nam se je zdelo "cool" zahajati v funk klube. Torej nismo zrasli iz rockovske tradicije, ampak iz funka. Tudi prav dobri glasbeniki nismo bili, ampak novinari NME-ja in Melody Makerja so pisali, da smo avantgarda, da smo čudaki, da igramo jazz, samo zato, ker smo uvajali funkovske obrazce v rockovsko glasbo.
Tudi zame so bili The Pop Group dober bend, ne pa glasbeniki, ki niso znali igrati.
Vendar gre veliko tega na račun tehnike, na stvari, ki smo jih dodelali v studiu. Šlo nam je bolj za zvok kot za konkretne izvedbe. Pred mesecem dni je v Angliji ponovno izšel prvi album The Pop Group. In kar nekaj časa sem se boril, da ta plošča ne bi izšla. Vedno vidim le stvari, ki jih ustvarjam ta trenutek. Ne gledam v preteklost. Bolj me zanimajo stvari, ki se nekako vežejo na Control Data; to so Underground Resistance, Black Dog, B12 in celo trash metal. Trenutno se dogaja veliko zanimive glasbe, ki je pomembna tudi za moje ustvarjanje. To večno vračanje v preteklost...
Že dolgo sodeluješ z Adrianom Sherwoodom in glasbeniki iz kroga Tackhead. Zanima me, kako si prišel v stik z njimi?
To se zopet veže na Bristol in tamkajšnjo hip-hop sceno. Ko so razpadli The Pop Group, sem delal z reggae skupino pod imenom Mafia. To so bili najboljši jamajški reggae glasbeniki, ki so živeli v Angliji. Delali so že z Gregoryjem Isaacom in z Revolution, torej sem imel dobro reggae osnovo v skupini. Ko sem eksperimentiral z njimi, sem šel skozi mnoge hip-hop klube v Bristolu. Tam se je vrtel ameriški hip-hop, saj je vsakič, ko je kdo šel v Ameriko, prinesel kup 12 inčnih plošč z glasbo, ki se je snemala v živo na newyorških hip-hop radijskih postajah. Tako sem slišal tudi posnetek s povsem noro ritem mašino, ki je nosila rockovsko energijo. To sem lahko poslušal cele dneve. DJ v tem klubu mi je dal telefonsko številko teh ljudi in srečali smo se na glasbenem sejmu MIDEM. Šele tam sem ugotovil, da je to stojnica On-U-Sounda. Tam sta bila Skip in Doug, in skupaj smo se dogovorili za nadaljnja sodelovanja. V igri je bil tudi Dave, ki igra briljanten funk, ampak vseh skupaj nas je bilo že preveč.
Na plošči Control Data ne najdemo bobnarja Keitha LaBlanca, ampak je nov član klaviaturist Simon Munday. Je to zato, ker si želel bolj elektronsko usmerjen, tehno zvok?
Ja. Simon je moj stari prijatelj in je eden prvih acid-house glasbenikov v Angliji. Bil je eden prvih, ki je to glasbo igral v živo. Ko sem razmišljal, koga bi vključil v svoj novi projekt, sem razmišljal o nekom, ki ima zbirko različnih elektronskih zvokov. Povsem logično je bilo, da sem prišel do Simona. Skupaj sva naredila okostje glasbe za ploščo, šele kasneje sta prišla Doug in Skip. Za večino pesmi so bili bobni že sprogramirani, vendar igra v živo Keith LeBlanc bobne čez elektronsko predlogo.
Je Control Data le naslov plošče ali pomeni še kaj drugega?
To sem si izmislil kot neonsko reklamo. Control Data je moja ideja o vseh goljufijah velikih korporacij, kot so CD-I, različne veje računalnikov, biotehnika. Želel sem združiti stvari, na katerih sloni celotna, recimo IBM korporacija. To so res le sanje, ampak kot sem rekel - če nadziraš podatke, podatki nadzirajo tebe.
Težko je opredeliti tvojo glasbo, zato bi bilo zanimivo slišati, katero glasbo poslušaš oziroma ceniš? Že prej si omenil tehno in celo metal. Kaj se dogaja novega recimo v Bristolu?
Ravno pred d kratkim sem imel nastop v Bristolu. Trenutno je na sceni drugi val tega, kar ljudje imenujejo bristolski zvok. Moji prijatelji igrajo in producirajo neke vrste trippy-jungle-jazzy stvari, ki imajo posebno bristolsko miselnost in se popolnoma razlikujejo od tiste v Londonu ali Nottinghamu. To je druga generacija naše celotne druščine. Ampak poslušam še kup drugih stvari, Fear Factory, Sepulturo, Corrosion Of Conformity in na drugi strani deep-house in klasični dub iz sedemdesetih let.

MP3 odlomek/excerpt (56", 388Kb)

Janez Golič