Intervju: MYRA DAVIES

Album Cities and Girls mi je v trenutku vzbudil pozornost. Kar precej časa sem se zamudila že pri naslovnici, ki v omejenem prostoru CD ovitka ponuja na ogled šestnajst sličic, ki tako ali drugače ponujajo nek spomin na minule čase, črnobele fotografije ob katerih lahko izbrskaš tudi lastne spomine. In potem je govorjena beseda Myre Davies, ki takole ujeta v melodije in v načinu interpretacije precej spominja na stil, ki smo ga navajeni pri Laurie Anderson. Govorjena beseda torej, prijeten, topel vokal s tematikami, ki pritegnejo, s strukturo zgodbe, ki vabi k poslušanju, z načinom podajanja, ki te posrka. Tako da nisem bila niti malo presenečena, da je Myra Davies k sodelovanju na ploščku pritegnila gonilno silo berlinske neodvisne scene že od davnih osemdesetih let, Gudrun Gut, o kateri smo v Muski nedavno že pisali.
Myra Davies pripoveduje zgodbe v zvoku in glasbi, je multimedijska umetnica in gledališka igralka, nekdanja pravnica, ki se je nekoč gibala v povsem akademskem miljeju umetnosti. Vse dokler niso v Vancouver v osemdesetih prišli na neko skupno prireditev Einstürzende Neubauten. Skupaj z njihovim tedanjim članom Markom Chungom sta odpotovala v Berlin, kjer je prvič srečala tudi Gudrun Gut. Srečanje pomeni tudi spremembo v njenem poklicnem in osebnem življenju. Pred leti sem se začela osvobajati od stvari. Najprej osebnih, prodala sem hišo, potem avto, pustila akademsko službo. Proces je zahteval svoj čas, toda splačalo se je. Zdajle lahko vse skupaj spravim v moj Mac Book, sama dokaj sugestivno opiše svoje življenjske levitve. O zanimivih in raznoplastnih vsebinah z novega albuma, od feminizma, do Burroughsovega bunkerja, o načinu komponiranja in dela z Gudrun Gut, sva »poklepetali« po elektronski pošti konec letošnjega oktobra.

O DEKLETIH IN MESTIH

Za avtorico glasbe Gudrun Gut je bila tvoja govorjena beseda dovolj močan izziv, da so na dan privrele ustrezne melodije, pa me zato najprej zanima, kako poteka sodelovanje z njo?
Gudrun sledi lastni zvezdi. Če se odloči za sodelovanje, potem je zelo navdihujoča in podporna. Je zelo kreativna, kompetentna in ko si zada nek cilj, ga vedno doseže z nekim posebnim pristopom. K snemanju me je vzpodbudila prav ona, povabila me je v svoj studio in od takrat naju obe poganja obilje ustvarjalnih in osebnih sprememb. Doslej je najino kreativno zanimanje še vedno v sozvočju, tako da se sodelovanje nadaljuje in je zadovoljujoče. Zadnja stopnička procesa je seveda trenutek, ko naj bi tvoje delo doseglo občinstvo. Tu nastopi Gudrun, ki potem pri svoji glasbeni založbi in s svojo energijo in usmeritvijo ploščo tudi izda. Izid plošče seveda ni nekaj, čemur pravimo komercialni produkt in gledano s povsem tržnega vidika bi se morda nekdo vprašal, zakaj to počenja? Po moje je edini razlog v tem, ker ne prenese omejitev in vseh izzivov glasbene scene.

Lahko primerjaš sodelovanje z Gudrun in z ostalimi skladatelji?
Gudrun dela hitro, intuitivno in odločno. V studio ponavadi pridem z mojim dosjejem pripravljenih komadov, raziskav in semplov, ki jih hočem slišati v glasbi. Koncept razložim in potem gre Gudrun v akcijo. Skozi gradivo brzi kot hitri vlak. Njen delovni elan ne popušča, nove ideje se porajajo med komponiranjem in produkcijo in pogosto tudi sama ponovno napišem besedilo medtem, ko čakam, da nasnamemo vokal. Toda proces se odvija hitro in ključnega pomena je, da sem na to pripravljena, v nasprotnem ji ne morem enakovredno slediti. Je namreč izredno produktivna, ima lastno radijsko produkcijo, vodi glasbeno založbo, torej izdaja plošče in seveda, ima zasebno življenje. Takole za primerjavo, sodelovanje z drugimi skladatelji je v primerjavo z njo pravi oddih.

Ali se je vajin način dela v vseh teh letih kaj spremenil?
Način dela se je pri Gudrun spremenil podobno kot so se spremenili življenje in pogoji poslovanja. V zadnjih letih ima predvsem veliko manj prostega časa in tudi zato dela veliko hitreje. Kar se mene tiče je vse v predhodni in pravočasni pripravi.

Kako bi na kratko opisala svojo glasbeno pot?
Najprej sem zapravila celih dvajset let, ko sem realizirala le vizije drugih kot gledališka producentka. Šla sem skozi vse umetniško akademske oblike: gledališče, balet, opera in sodobne umetnosti, preden sem postala ustvarjalka tudi sama. Kmalu nato me je Gudrun vpeljala v založniško in glasbeno sceno. Skupaj sva delali gledališke in razne interdisciplinarne medijske projekte kot tudi glasbeno založništvo. Na tej ustvarjalni poti sem imela vseskozi dobro podporo in srečala sem ogromno čudovitih ljudi, ki so postali moji prijatelji. »Pravi« karieri sem se odrekla že dolgo tega, ko sem po diplomi iz prava zapustila to predvidljivo območje in se odločila za novo, raziskovalno popotovanje. 

Kdaj je torej nastopil tisti odločilni trenutek, ko si se odločila za govorjeno besedo na odrskih deskah?
Pred dvajsetimi leti sem bila producentka neke mednarodne svetovne razstave. Imela sem popolnoma proste roke in budžet, da bi lahko predstavila, kar bi hotela. Ko se je razstava zaključila, sem se odločila, da začnem z lastnimi kreativnimi projekti. Močan motiv, da nadaljujem v tej smeri so vedno nove ideje, ki me motivirajo do te mere, da jih skušam realizirati.

Album Cities and Girls kipi od množice tematik, ki jih nedvomno povezuje izredno močna, strastna ženska pisava. Ali se mogoče strinjaš, da dobro literaturo poganja v bistvu avtobiografski odriv?
Ne, to sploh ni nujno, vse kar umetnik potrebuje je, da vzpostavi odnos do subjekta. Ameriški umetniški kritik Harold Rosenberg (The Anxious Object: Art Today and its Audience) recimo predlaga, da je produkt kreativnega procesa umetnik. Delo, ki ga umetnik producira v svojem ali njenem »nastajanju« je samo sled artefaktov, ki prihajajo od zadaj. Mislim, da je to primerna perspektiva procesa.

Kakšni spomini so povezani s prvo pesmijo na albumu Burrough's Bunker, kjer omenjaš tudi tudi pesnika Johna Giorna?
To je samo ena smešna zgodba o preživetem vikendu v New Yorku pred približno dvajsetimi leti, ko sem neko sobotno noč preživela skupaj s prijateljem Markom Chungom. Imel je kup vabil, kjer bi lahko prebila večer, eno od njih je bilo od Johna Giorna. Nikoli prej ga nisva srečala, pravzaprav takrat o njem sploh nisva vedela veliko, recimo tega, da je bil čuvaj bunkerja Williama Burroughsa, prostora, ki je imel na newyorški sceni nekakšno mitično mesto. Vsaka skupnost ima cenjene prostore, ki so poznani le poznavalcem, insajderjem in to je bil eden tistih posvečenih prostorov.

Skladbica The Drill je poudarjeno feministična pesem, kjer v stilu Virginije Wolf in njene »Lastne sobe« sugeriraš, da vsako dekle potrebuje lasten »drill«. Pa me zato zanima, kakšno je tvoje mnenje o feminizmu danes?
Pesem Drill se seveda sliši močno feministično. Nek psiholog, prijatelj, celo namiguje, da je vsega kriv Freud in njegova teorija o nevoščljivosti penisa. Toda, ko sem jo pisala, sem imela v mislih običajno življenjski izkušnjo. Podobno kot večina žensk slej kot prej spozna, da je bolje in lažje naučiti se uporabljati sveder, namesto da vsakič koga moleduješ, ko rabiš polico ali preprosto luknjo v zidu. To je preprosta daj/dam analiza. Če bi se vsi naučili uporabljati sveder pri petnajstih, bi prihranili veliko časa. To je vse, o čemer sem razmišljala.
Feminizem danes? Danes ne vidim veliko prisotnega aktivnega feminizma. V Severni Ameriki in Evropi feminizem ni resno prisoten kot gibanje ali vsaj kot intelektualna bližina med ženskami. Amerika je, kot verjetno veš, že nekaj let pod vplivom rahlo norega anti 21. stoletja Ameriškega krščanskega konservativnega desnega krila ideologije, ki je sovražno feminizmu. Povsem jasno je, da je feminizem v socialno šibki poziciji, zato niti ne presenečajo statistike, ki prikazujejo položaj žensk v razvitih državah, ki polzi nazaj. Desno krilo fundamentalistov je verjetno zelo zadovoljno.

Druga stran tvoje pisave je izjemno vitalen odziv na vse neumnosti, grotesknost in brutalne ničevosti, ki se dogajajo po svetu, še posebej ženskam in njenim pravicam. Izpostavila bi pesem My Friend Sherry.
Hvala ti za prijazne in vzpodbudne besede o tej skladbi, ki mi je zelo pri srcu. Gre za resnično pripoved o Sherry, moji prijateljici iz časov, ko sem imela petnajst let. Napisala pa sem ga pred leti, med obiskom Kalifornije in bila šokirana nad ameriško kampanjo, ki je skušala umakniti pridobitve dostopa do legalnega abortusa. V kampanji so z vojnim besednjakom in kot v vojni operaciji pozivali kristjane k boju. Sprašujem se, kdo je tu pravzaprav sovražnik? Najstnice in obupanci, tudi če Obama zmaga, se bo kampanja proti splavu nadaljevala na zvezni ravni in tudi mednarodno. Ameriška krščanska desnica je aktivna povsod po svetu in skuša striktno omejiti dostop do varnega splava. V pesmi sem hotela opozoriti, kako je bilo takrat, ko je bil splav še kriminalno dejanje. Želim, da se ljudje spomnijo, da moramo zaščititi te pravice ali pa jih bomo zaradi teh fanatikov zgubile.

Album Cities and Girls je poln referenc kot je Jean Genet, Jeanne Moreau, pesnica Pauline Johnson, John Giorno, Kathleen Parlow. Gre za zelo senzibilno in inteligentno opozarjanje na določene ikone, imena, kaj meniš?
Imena so tu kot znaki, ki evocirajo neko specifično kulturno vibo. Med ustvarjanjem sem se počutila kot riba, ki plava v oceanu časa in prostora in v tem oceanu so številna lokalna okolja. Vsako ima posebno barvo, stil, tradicijo in skupnost. Ko uporabim ime kot Jeanne Moreau, skušam vzbuditi vzdušje Pariza v štiridesetih, petdesetih, šestdesetih letih, predstavljam si vonj cigaret Gaulois in francosko seksapilnost in žepno izdajo Sartra. To obdobje je imelo vpliv na modne scene širom po svetu od štiridesetih let prejšnjega stoletja pa do današnje fascinacije francoskih filmov iz šestdesetih. To je ikonično.

Kdo je tvoj priljubljeni pisec, režiser? Kaj te danes navdihuje? Kaj poslušaš, kateri so tvoji večni favoriti (knjige, glasba, filmi…)?
Nimam posebnih favoritov, bolj posebna obdobja. Nekoč sem na primer bila obsedena s Fassbinderjevimi filmi, gledala sem jih vse, pa ne zato, ker »ga imam rada«. Kdo bi ga le? Toda hotela sem poznati njegovo delo; zdi se mi, da ni nujno, da imaš rad neko delo ali njegovo estetiko, da te nekaj zanima. Zanima me vse in moj interes je antropološki. Leta sem se posvečala resnemu branju, te dni pa berem le stvari, ki mi pridejo pod roke v javni pralnici. In moja šibka točka je, da na BBC zelo rada gledam TV čudeže.

Berlin je bil v začetku osemdesetih let eden izmed centrov alternativne glasbe, v začetku devetdesetih je tam obstajala močna elektronska scena, kako pa je v Berlinu danes? Ali je bila ta eklektična živahnost razlog, zaradi česar vztrajaš v Berlinu?
Berlinska scena je danes veliko bolj eklektična, toda še vedno je moč zaslediti specifično berlinsko senzibilnost. In mesto ostaja za umetnike poseben prostor: navdihujoč, stimulativen in kozmopolitski.

Kakšni so tvoji spomini na Berlin osemdesetih?
Moje življenje umetnice se je v bistvu začelo v osemdesetih, ko sem v Kanadi delala s skupino Skinny Puppy – zgodnji elektronski in gledališki performance , ki je izšel iz Vancouverja. Bilo mi je všeč, kar so počenjali, oni so mi predstavili delo Einstürzende Neubauten iz takratnega zahodnega Berlina: romantičen hrup in dekonstrukcija, tudi zelo teatralično. Bilo je umetniško zanimivo, v tistem času sem vedela izredno malo o glasbeni sceni. Spoprijateljila sem se z Markom Chungom, ki me je povabil v Nemčijo. Takrat sem prvič odšla v Berlin in srečala Gudrun Gut…

Kako bo s promocijo tvojega albuma? Kakšni so načrti?
Za promocijo, predvidevam, skrbijo v pisarni Gudrun Gut. Kar se turneje tiče, tudi o tem moraš povprašati njo. Zelo rada bi prišla v Slovenijo in tam preživela nekaj časa. Brala sem o umetniških aktivnostih pri vas, sliši se zanimivo!
(Muska, november-december 2008)

Varja Velikonja