Intervju: MYRA DAVIES

Photo: Ken Potma Novi album kanadske poetese Myre Davies Sirens je izšel letos pri založbi Moabit Musik. Deset zgodb izpod Myrinega peresa sta uglasbili nemški glasbenici Beate Bartel in Gudrun Gut.
Z Myro sva se ob izidu njenega prvenca razgovorili že leta 2008. Zato se je najin pogovor tokrat vrtel skorajda izključno o nastanku novega albuma, načinu komponiranja in o svetu, kot ga vidi in poustvarja Myra Davies. O njenem pogledu na življenje, na nenehno gibanje in spreminjanje, ter ustvarjanje sredi kakofonije sodobnega sveta. Iskreno in zanimivo gleda vedno in le v prihodnost, ne obremenjuje se s stvarmi iz preteklosti, veliko raje svoje moči, sposobnosti in hrepenenja usmerja v jutrišnji dan. Myra piše duhovito, njena govorjena beseda, način interpretacije, s premolki in odlično spremljevalno glasbeno opremo, pa kar kliče po odrski uprizoritvi. Po dogodku v živo, čeprav tudi plošček sam po sebi v tišini dnevnega prostora v popolnosti vzdrami domišljijo in popelje v nove svetove, nakaže zanimive smeri, uokvirja sodobne zgodbe. Pripoved s svojim hipnotičnim glasom vodi Myra, glasbena podlaga daje tempo in ritem naraciji, vse ostalo je prepuščeno poslušalkini domišljiji, želji in volji po poslušanju, želji po slišanju. V ospredju so ženske zgodbe, opazovanja od daleč, poetične reportaže, spet drugič zgolj in le fragmenti, izpod katerih se potem splete scenarijski klobčič. Takole vmes, malce subverzivno navrženo, se da razbrati tudi kritiko družbenega sistema, bodisi v trku z vlogo žensk, medijev, umetniškega sveta... iz preteklosti v sedanjost, in potem prihodnost, pravzaprav se zdi, da Myra Davies ne prizanaša nikomur. Opazuje in premišlja umetnost, kulturo, konvencije, kapitalizem, izraža nestabilnost in krhkost obstoja. In stavi vse in samo na individualnost, na samosvojo avtentično pot, ki si jo lahko izbere vsak(a) po svoji želji, znanju. Rdeča nit, ki se vleče in povezuje album v celoto je gibanje, premiki. Za Myro Davies resnično velja reklo, osebno je politično in umetnost kot taka je še tolikanj bolj. Angažma, ki še posebej v današnjem času osmišlja in motivira aktivno participacijo.

KLIC SIREN

Novi album Sirens je čudovit umetniški dosežek, kjer prevladujejo tvoja inteligentna, močna in subverzivna besedila in glasba, ki sta jo prispevali berlinski glasbenici, prijateljici Gudrun Gut in Beate Bartel. Zanima me, ali sta bili glasbenici tvoja prva izbira pri ustvarjanju novega albuma?
Skoraj sem pozabila, toda prvotno sta bila kot sodelavca mišljena moja stara prijatelja, Kevin Crompton (aka Cevin Key iz Skinny Puppy, Tear Garden, etc.). Potem so Skinny Puppy izdali uspešen album, čemur je sledila dolga turneja. Ker sem bila pri delu vezana na rokovnik sponzorjev, sem projekt ponudila Gudrun.

Opiši prosim tvoj način dela? Kako so nastajale tvoje Sirene?
Naša metoda je bila preprosta. Napisana besedila sem poslala skladatelju, ki je bil na voljo. Njihov osnovni, primarni navdih je bilo torej besedilo. Skupaj s skladateljem sem posnela tudi večino vokalov, nekatere sem naredila sama. Gudrun in Beate sta miksali svoje lastne posnetke. Nato je vajeti prevzela Gudrun in SIRENS so odplule v svet s pomočjo infrastrukture, ki jo je zgradila iz založb in povezujočih sistemov. Podpora in vložek Gudrun Gut sta bila osrednja in temeljna.

Na albumu se čuti močno sinergijo med besedili in glasbo, kar poustvarja močan gledališki, dramski občutek. Tvoj komentar?
Hvala. Vedno mi je bil velik izziv doseči to dinamično sinergijo med besedili in glasbo. To sem povzela po Wagnerju. Z ekipo sodelujočih bi nekje v rezidenci zelo rada postavila glasbo z albuma Sirens na gledališke odre.

V skladbi Siren Calls pišeš: "Siren Calls, whatever yours may be, stir the soul. Give it up for Jesus. Give it up for Rock'n'Roll. Give it up for Love". Gre mogoče za neko obliko tvojega manifesta?
Manifest napeljuje na bolj ostre tone, toda ne glede na to ima posnetek nedvomno politično agendo. Napisan je bil brez dlake na jeziku in zanimalo me je, kako bo sprejet. Spet se je pojavil feminizem in ženske so sprejemljive za njegova sporočila. Zanimivo, da je sicer spreminjajoč prezir sprejet na presenetljivih kotičkih. Čas je bil pravi.
Komad uvaja misel iz poeme Samuela T.Coleridga The Rime of the Ancyent Mariner. Pravo izhodišče za novo domišjijsko interpretacijo ženske verzije starega kapitana, izčrpanega svetovljana, ki se na pomolu pogovarja z mlajšimi, bodočimi mornarji. V žarišču je torej potovanje kot metafora za tečaj življenja odraslih. Pripovedovalec skuša skozi vprašanje moškega junaka opogumiti oz. razviti vizijo oživitve, kot življenjske izbire za ženske. Nekoč dejansko deklice niso bile opogumljene, da bi si kot življenjski cilj v resnici predstavljale lastno realizacijo. Za večino njih je ostalo to le pri opozicijski in marginalizirani izbiri. Toda na delu so sile spremembe, velike sile...
Ameriški tržni kapitalizem je odkril ženske in zdajle jih živahno raziskuje. Hollywood promovira alternative za „živela sta srečno vse do konca“. Če ti komercialni produkti premaknejo „srečno do konca“ v domišljijo deklet, bi imelo to velike posledice; kulturno „morje sprememb“ (star izraz za premik paradigme) z globalnimi posledicami za družbene odnose. Seveda, trgovce zanima samo to, da vzbudijo našo domišljijo, da potem lahko kupimo sranje in družbene posledice so tako samo kolateralna škoda, so nepomembne. Veliko bolj bi bilo za nas zanimivo, če bi se igralo odprto. Prav možno je, da bi v tem celo nekaj pridobili.

Tvoja življenjska zgodba je zanimiva, nelinearna, nepredvidljiva. Kakšna vse so bila tvoja odrekanja v življenju?
Seveda, imela sem svoje obsesije. V zgodnjih osemdesetih letih sem tri leta vodila baletno društvo in bila prava deloholičarka. Obsedenost z delom je pogosto sprejeta kot vrlina, kar seveda ni res. To je zasvojenost. Izkusila sem tudi obsedenost z erotiko, kar je tudi zasvojenost. Vse skupaj sem vzela zelo resno in šla na terapije. Obsesije so ponavadi simptom osebnostne motnje. Povezujemo jih z motečim razvojem in rešujemo z jemanjem bio-kemikalij. Pravijo, da je prvi korak, prepoznavanje. Toda posameznik potrebuje vsaj dva do štiri dobre psihiatre, da doseže prvi korak. Na žalost velika večina motenj vznikne v tridesetem ali štiridesetem letu. Okrevanje po travmi je zame in večino ranjenih žensk zelo pomembno. Na prvi pogled glamurozno in fotogenično, vendar nikakor ni v redu, če je nekdo odrasel z motnjami v razvoju, zamrznjen kot Sneguljčica. Rešitev se pojavi z zrelostjo, toda "odraščanje" ni tako lahko, kot se sliši.

Photo: Ken Potma

Vrniva se k Sirenam in se za trenutek ustaviva pri trilogiji posnetkov (Gutterdämmerung Suite) in skladbi Everywhere Cage. V bistvu se v večini skladb skozi nosilne močne umetnike (Wagner, Cage..,), sprašujem, kje je o(b)stal ženski vidik. Ali je dekonstrukcija moškega mita (umetnika) potrebna, da v ospredju stopi (ne)vidna ženska, ženske zgodbe, ki jih skrivajo za sabo?
Ko v zgodbi nizam velika moška imena umetnikov, to ni zgodba o njih. Posnetek Cage ni o Johnu Cageu. Njega ni tam. Zgodba je o mladi ženski, ki je prizadeta zaradi skupine pretencioznih mladih umetnikov, ki so si prisvojili Cageovo slavo za svoje lastne egoistične cilje. Zgodba razkriva očrnjeno pozicijo številnih mladih žensk, ki so v tistih časih in danes zavzemala umetniško sceno, še posebej glasbeno sceno. Toda tudi tu Cage ni vpleten. (v bistvu je bil takrat Cage starejši budistični meščan v dolgoletnem gejevskem razmerju in povsem nezainteresiran za svojo slavo.)
Na prvo žogo so moje zgodbe o kulturnem kanonu res o ženskah, ki krmarijo v svetu, ki nas ne prepozna kot subjekte s svojimi pravicami, temveč samo relativno do moške hegemonije. To je naše dejansko stanje in postavlja našo in družbeno identiteto nestabilno. Pomembno se je tega zavedati. Tema "nestabilnosti ženskega subjekta" nagovarja našo pozicijo kot začetni korak; prepoznanje, nekaj je narobe. Ko se ženski subjekt sooči z dejstvom lastnega umanjkanja v odnosu do kulture, potem lahko sooči to realnost kot subjekt. To pomanjkanje nas določa. Neenakost je skrita vse dotlej, dokler zavest ne prepozna kulturne hegemonije kot v dostopnem "drugem". Nismo del tega in to zanika našo zanko subjekta. Protagonisti v mojih zgodbah (veliki fantje) so manifestacija kulturne moči, ki izključuje žensko samo-aktualizacijo. Izpostavljati to tematiko je v tem primeru del projekta nastajajočega ženskega glasu. Same si lahko skiciramo našo pozicije in si zadamo avtentičen glas.

Ali je potrebna totalna dekonstrukcija moškega mita, da bi zadaj uzrle skrite zgodbe žensk?
Da. Veliki zadetki kot Wagner so pretkani v grajenju ženskih karakterjev, ki bi služile njihovemu delu, medtem ko nas zapelje v iluzije, ki nas vodijo v to, da smo skrite v svojem lastnem brezdelju. Številna stara priporočena umetniška dela so zombiji, ki še vedno strašijo po zemlji, prinašajo zastarele vrednote direktno v naš čas ali skozi njihov številni zarod. Skrajni čas je, da jih razkrijemo in naredimo obdukcijo. To je pomemben projekt.

V skladbi Do Ya se v liriki poigravaš z visoko in nizko kulturo, kot da bi bili enaki. Kako ocenjuješ razmerje med njima?
Nobena črta ne ločuje visoke in nizke kulture. Vplivi letijo gor in dol, naprej in nazaj, med družbenimi razredi, etničnimi in nacionalnimi kulturami in podobno. Edino jasno ločnico, ki sem jo zaznala med visoko in nizko kulturo: visoka kultura (vključno z visoko modo) ne more ustvariti ulične modnosti (stajliga). Sicer poskuša, vendar ji spodleti.

Nekje v besedilu zapišeš: „Nesmrtnost je lahko tvoja.“ Kako komentiraš?
Kakšna sramota, nismo prešli hrepenenja za nesmrtnostjo. Vojska in religija puščata to luč odprto. Še vedno je uporabna pri nadzoru ljudi. In ponavljam, sami smo krivi lastne nedejavnosti. Ideja "nesmrtnosti" je poceni teatralični sentiment. Več kot očitno je, kako življenje deluje. "večnost je tako mimo." Mobilis in Mobili. (knjižno priporoćilo:The Denial of Death. Ernst Becker, 1973; je dostopno na spletu.)

Ali obstaja upanje za naše kolonizirane duše? Ali mogoče vidiš napredek v prvih vrstah feminizma in ali je položaj enak, ali se celo slabša?
Ja, feminizem se je vrnil. Ko sva se leta 2008 ob izidu mojega albuma Cities & Girls pogovarjali, sem v javni sferi opazila malo feministične prisotnosti. V letu 2017 se je to spremenilo. Vsi govorijo o tem, mediji, voditelji in "zvezde". To nenadno navidezno cvetenje se vrti v nenehnem prizadevanju posameznikov širom po planetu, ki delujejo pod okriljem post modernizma in post post modernističnega feminizma. Svoje delo vidim kot delček tega projekta, ki se nadaljuje skozi vzpone in padce množičnega zanimanja.
Za posameznika je na dolgi rok najboljša strategija, da se uskladi s prihodnostjo in si ustvari osebnost, kot življenjski projekt.
V vsakodnevnem življenju vidim na več nivojih nove možnosti krepitve. Vaje iz krepitve pozornosti (mindfulness) nas lahko osvobodijo od absolutnega in binarnega mišljenja. V skrbi za možgane kot fizičnim organom, se pokaže razlika (osebno potrebujem tri treninge na teden, da ohranim čisto glavo). Pregovor "ne moreš naučiti starega kozla novih trikov" se je izkazal za napačnega. Danes vemo, da lahko zdravi možgani generirajo nove nevronske povezave v vseh življenjskih obdobjih. Raziskave možganske dovzetnosti in kongnitivne disonance nam pokažejo, kako mislimo, se motimo in vse (poglej Dunning-Kruger efekt). Z razumevanjem naših neracionalnih teženj, lahko nekdo zajezi notranjega idiota. Naša zmožnost, da lahko vidimo sebe in zunanji svet kritično in realistično, se dnevno povečuje in nova znanja so na spletu. Tu je vir osebne moči, ovire lahko preskočimo.
Če bi namesto video posnetkov mačk in plesov, ki so mi tudi všeč, na teden za objavo na FB izbrali dve resni misli, bi to lahko imelo posledice. Resničnost je daleč najbolj vznemirljiva meja. Oglej si video astronomke z NASE Michelle Thaller - We are Dead Stars:

Vse to so za feministično linijo dobre novice, čeprav ne smemo pozabiti, da so mnoge še vedno v življenjski nevarnosti, kar se tiče ženskih pravic. Nasilje bi se lahko povečalo kot posledica sprememb. Še posebno v današnjih časih, ko je težke ohraniti skrivnosti. Občudujem številne ženske, ki so se javno izpostavile po spletu v zvezi z njihovo zlorabo. Njihovo pogumno dejanje gradi kritićčn maso. Medtem se na vlak vzpenjajo oportunisti, ki širijo spremenjeno žensko željo v reklamah za avtomobile, hiše, počitnice... in podobno. Enako plačilo ne bo imelo cene, če bomo končale kot hrčki na kolesih; delo delo delo, kupi kupi kupi, da zadovoljiš potrošniško odvisnost.

"Smo skupek naših izbir", je znani citat J.P.Sartra. Bi se strinjala z njim?
Ne. "Mobilis in Mobili", je moj odgovor. In tudi ta navedba ni Sartrov original; pač pa je to Senecov izrek. Dvomim, da je to prvi izrekel. Sartre je dolgočasen.
In ne verjamem, da „so“ ljudje v občutenju prihoda v stabilnem stanju. Življenje je proces. Če bi bili tvoja vsaka misel, dejanje in občutek dokumentirani skozi čas, dvomim, da bi podatki pokazali zanesljiv vzorec napovedi.
Ta ideja ukoreninjene identitete je bila popularna v 19. stoletju. Knjiga Stefana Zweiga Včerajšnji svet (1942) vsebuje čudovit opis tega in o zaprtem položaju deklet in žena na buržujskem Dunaju, preden je vojna vse skupaj odplaknila.

Kako vztrajna in odločna si v svojih odločitvah, dejanjih, mnenjih in premikih?
Upam, da ne delujem strogo v kontekstu strogosti ali dominacije. Naklonjena sem premisleku in spremembi smeri. Moja mnenja se spreminjajo. Potegnila sem nekaj drznih izbir, nezavedajoč se posledic. Kot zahodna ženska srednjega razreda sem imela več možnosti kot druge, poskusila sem v popolnosti izkoristiti svobodo, ki sem jo imela.

Kako drugačna je danes Myra v primerjavi s tisto iz leta 1980, 1990, 2000?
Ne razmišljam o tem, kdo sem bila. Generacijska nostalgija me dolgočasi. Sem oblikovalka in zanima me sedanjost in kaj bo naslednje. Velikokrat sem se na novo preoblikovala. Imam prijatelja, ki vedno, ko ga nekomu predstavim, pove zgodbo najinega srečanja iz leta 1980, ko sem vodila baletno družbo. Hotel je, da bi mu sprostila plesalce za film, ki ga je snemal. Iz njegove pripovedi je kazalo, kot da sem Maserati v usnjenem mini krilu, ki se ga je bal kot hudič križa, mislim, da je to takrat štelo. Danes se za to ne bi zmenila. Nejasen spomin imam na to žensko. V bistvu nisem odrasla vse do petdesetih. Kdo bi vedel, ali najboljše šele prihaja. Splačalo se je potruditi za preživetje, da sem lahko prišla do kasnejših poglavij.

Rojena Kanadčanka že veliko let živiš v Evropi, v Berlinu. Kako občutiš in sprejemaš razlike med Evropo in Kanado?
Poživljajoče je, ker se po pravilu enkrat na leto selim. Veliko bolj kot cilj je pomemben sam odhod. Obožujem odhajanja, odhode. Menim, da bi morali večkrat oditi in tekoče skrbeti za našo osebnost. Delež žensk je v večini skupin, še posebej v družini, omejen s spolom. Skeptična sem tudi do označevalcev skupin kot na primer nacija, rasa in etničnost. Če bi se še kdaj priključila skupini, bi morala biti nabor veliko bolj vključujoč od omenjenih. Stalno v gibanju (premikanju) je moj moto - Mobilis in Mobili in nikoli ne pozabiti čudovite svobode učenja uživati biti sam.
Če primerjam Kanado in Evropo (Berlin): Kanada je udobna, toda poplava ameriškega vpliva je pogubna. Imam tudi irsko državljanstvo in sem velika podpornica EU. Evropska mesta so narejena, da se v njih živi. Javni prostor v Kanadi pa je namenjen transportu. V kanadsko kulturo se je, kot posledica ameriškega vpliva, zažrlo trženje vsega. Postaja zadušljivo. Poleg tega, ne maram avtomobilov. Pravo olajšanje je biti v Evropi, kjer je trg uravnotežen z vrednotami družbene demokracije in kjer javni transport deluje tako, da je avto nepotreben.

In za konec še vprašanje, kako misliš promovirati album „Sirens“?
S SIRENS, kot glasbenim projektom, nimam nobenih načrtov, kar se tiče turneje. Ta trenutek me zanima nastop kot zabava, socialno povezava ali da obiščem kraje, ki me zanimajo, čeprav jih aktivno ne iščem. Imela bom nekaj malih predstav na literarnih in novih umetniških festivalih in kulturnih rezidencah. Če se kaj podobnega odvija pri vas, bi seveda z veseljem prišla. Nikoli še nisem bila pri vas in sem radovedna. Ta trenutek me najbolj zaposluje moja nova usmeritev. Kako se na novo preoblikovati. Sezono 2017/2018 imam zasedeno. Jeseni bom z veseljem v Istanbulu na Bienalu, v glavnem v podporo turškim umetnikom. V začetku leta 2018 bom v Los Angelesu, kjer bom z nekim kanadskim režiserjem delala v gledališču. Aprila sem z družino v Tokyju, sledi severna Tajska pri prijatelju, glasbeniku, ki živi tam v neki tradicionalni vasici. Pozno maja sem spet v Berlinu, kjer bom delala na spominih starih dni berlinskega undergrounda, napisanega sicer že v 80-ih in 90-ih in nikoli izdanega (preveč razkritij). Sedaj se mi zdi, da jih lahko izpustim. Spomine. In jim dodam plast refleksije.

(Rock Obrobje, avgust 2017)

Varja Velikonja

črno beli fotografiji: Ken Potma
utripajoča fotografija: Yesim Tabak