NINA NASTASIA
Run To Ruin
(Touch & Go/Southern, 2003)

Nina Nastasia živi v nekem vzporednem svetu. To ni svet instant uspešnic, bleščečih podob, na veliki zvok obešene patetike in cenenih ljubezenskih izlivov. Niti ni preračunljiv v smislu vsiljevanja posebnih, njej lastnih vrednot, na katere bi se lahko 'obesili' in jo razglasili za svetel zgled.
Ne, Nina preprosto počne stvari zato, ker tako čuti. Ko ima dovolj pesmi, ki bi se po njenem mnenju lahko uvrstile ena poleg druge na album, jih tako tudi objavi. In tu ni pomembno, če gre za všečne, na prvi posluh zapomljive melodije ali 'avantgardistično' nastrojene poeme s poudarjenim faktorjem določenega razpoloženja ali slogovne izvirnosti.
Obdobje, ki ga Nina zarisuje na plošči Run To Ruin, ni ravno optimistično. Je pa dovolj sugestivno, in na nek način vzpodbudno za pisanje pesmi. Tokrat jih je na album nanizala le osem v vsega dobre pol ure, in glede na koncentracijo izpovedi, to povsem zadošča. Ali, bolje izenačenih 30 minut kakor razvlečena dobra ura z eno ali dvema izstopajočih pesmi in večinskim balastom. Sama le redko povzdigne glas, kvečjemu nakaže, kdaj naj na 'njeno' mesto vskočijo gostujoči glasbeniki. Tako jo iz monotonije povlečejo valovi godal, jo razbremenijo, usmerijo pozornost na aranžma in poskrbijo za zvočno raznolikost Kaj šele, ko v prvi plan vstopita bobnar Jim White (Dirty Three) in kitarist Gerry Leonard (David Bowie), ki se sicer izvrstno podrejata razpoloženju folk obarvanih pesmi, torej odločilno ne posegata, dokler jima Nina sama ne dopusti… Takrat njeno glasbo popeljeta v področje, kamor sama nikoli ne bi zašla. Tu ne gre spregledati vloge producenta Steva Albinija, značilno zanj je poudaril ritem sekcijo, nekako izpostavil dinamiko, ki bi jo kdo drug verjetno prilagodil naravi melanholičnih pesmi. Prav zvok plošče tokrat postavlja Nino Nastasijo v drugo luč, na trenutke zveni krepko, tudi samozavestno in prodorno, ne da bi se zato nevemkako naprezala.
Kar je dobro zanjo. Škoda bi bilo, da bi bila odrinjena povsem na rob. Obenem se sama ni niti za milimeter odmaknila od jasne poti – ni prav nobene bojazni, da bi zašla, kot se je že zgodilo z na primer Liz Phair. Prej je na poti stalne in zanesljive kakovostne ravni Cat Power ali Thalije Zedek, torej v samem vrhu avtorskega izpovednega rocka, z izrazito žensko senzibilno noto.
(Rock Obrobje, avgust 2003)

Janez Golič